Mimobežen seks ali nov botoks?

Ej, men je “mimobežen” seks postal čist “mim”. Ker mi je tak, kot so vloženi, belkasti šparglji – tisti čudni, ki spominjajo na človeško ribico v Postonjski jami. Pa še proteus je vsaj endemit in je zato nekaj res nekaj posebnega, ti šparglji se ti pa samo med zobe zoprno zatikajo, da jih komaj ješ, so pa dejansko brez barve, vonja in okusa.

Dva moja najbolj vnebovpijoče “mimobežna” seksa sta bila tudi dva izmed najbolj…hmmmm…bizarnih, ker sva si bila z vsakim od teh dveh moških totaaaaaalno odtujena.

Samo ekspresno sva si želela pogasiti tisto zblaznelo, hipno strast.

Čisti bulšit.

En od teh dveh fukov se je pripetil skorajda “pomotoma”, in to na lesenih, rjavih, škripajočih zicih, v najvišjem nadstropju enega izmed ljubljanskih gledališč.  Na tistih zicih, ki se ti zaletijo v lastno rit, ko z njih vstaneš. (Pizda, kakšna strohnjena, retro-teatrska erotika, a ne?) Nasadila sem se pa na takrat vzhajajočo igralsko zvezdo, na čudovitega človeka, ki ga danes žal ni več.

Se pa živo spominjam, kako sva si histerično iskala zadrgi hlač, da bi si ju čim prej odprla in ko sva zaključila s tistim ekspresnim poskusom razploda, ki je bil povrh vsega še reeeeeeeeeeees štorasto izveden zaradi stiske s prostorom, sva se –  z nekim čudnim, pritajenim občutkom krivde! – nazaj oblekla.

In z grozo zagledala, da je tonski mojster nekaj metrov nad nama po tem brezplačnem, pa še nespretno odigranem pornjaku, samo še zadovoljno ugasnil luč v svojem “akvariju”, zaklenil vrata in odšel.

Fak.

Po filingu krivde še občutek sramu.

Drugi, identično zoprno-nepozabni, “mimobežni” seks se je pa zgodil z enim izmed tedaj najbolj znanih in razvpitih slovenskih športnikov – k temu sem pa kar skozi okno splezala, ko je bil v karanteni na Brdu, s svojimi soigralci. Še danes se živo spominjam, kako sem z dvanajstcentimetrskimi petami hodila kot na hoduljah po travi do tega zastraženega objekta, pri čemer so se mi kot svinčnik tanke pete seveda vdirale v zemljo, špičaki pa so se mi ob tem  – brez vsakršnega usmiljenja do mene! – izmenično sezuvali. Vendar sem tudi to nerodnost pohendlala z maksimalno, Grace Kelly-hortikulturno eleganco.  In ko sem, z zadnjim preostankom dostojanstva, prišla kot na pol crknjen labod končno do te jebene stavbe, v kateri me je čakal kurac, sem se v tistem svojem miniću dobesedno na glavo navzdol zvalila skozi okno k njemu v sobo.

Kakšen epski “vnebohod” vikinške bojevnice brez gat in s travo na salonarjih!

Ampak; za momentalni fuk takrat – FSE!

Tut če je bil čist zaendrek.

Za popizdit.

Aja, pa za vsak slučaj: saj ne da bi imela kakšen fetiš na te kurčeve slovenske selebritije, samo kot mlada novinarka Playboya, z eno nogo globoko v šovbiznisu, sem bila po svoji profesionalni dolžnosti pač lovec na “kronane glave” in jebiga, po tem, ko sem z obema naredila intervju, se je ta, poklicno-kreativni eros, sublimiral še v telesni eros… (Kar je sicer čisti samomor, ne počnite tega! – ampak don’t shit where you eat-modrost je Joži povsem usvojila malce kasneje…).

In – neeeeeeee, nisem tudi tako prozaična in plehka, da bi vam na tem mestu plasirala kot neke klinčeve trofeje ali padle borce te moje ljubimce. Za kaj takega imam svoj lastni dnevnik, če mi že zapaše ego-boosting te vrste.

Izpostavila sem prav ta dva instrumentalistična fuka zato, ker me še danes, več kot dvajset let kasneje, zaboli občutek samozlorabe mene, kot ženske.

Seveda sem se takrat sebi zdela čiiiiiiiist huuuuuuuuda kraljica in seveda je bilo takšno ravnanje s samo seboj izključno moja zavestna odločitev, ampak… danes se sprašujem, ali je res treba vedno dati prednost užitku, ne pa samospoštovanju…?

Kratkoročni zadovoljitvi telesnih potreb, ne pa dolgoročno fajn filingu v sebi?

Ker z vsako tako užitkarsko, a malce avtodestruktivno potezo, pošlješ telesu in duši nezavedno informacijo: “Ej, z vama delam kot z drekom, ampak sori, drugače pač zaenkrat ne gre.”

In po veliiiiiiiiiko letih podobnih ravnanj s samim seboj si lahko dodobra načneš integriteto in pozitivno samopodobo.

Za brzinske fuke na hojladri velja podobno kot za hrano: boljši okus po njej ti ostane v ustih, če se je ne nabašeš ko prase, ampak je poješ toliko, da si še malo lačen na koncu.

Zdaj, ko me je srečala pamet, raj furam mal seksualne askeze, če ni kakšnega bolj žlahtnega ljubljenja na vidiku, sam nč več teh McDonalds-fukov.

Raj grem mal večkrat v tednu laufat na Katarino z mojo psičko, nardim 54 trebušnjakov, 21 sklec in podaljšano raztegovanje kvadricepsov in bicepsov med mišičastimi, potetoviranimi in ljubko, steroidno-napihnjenimi Smrkci v fitnesu al pa dve uri dlje kot sicer po telefonu klepetam z mojim gejem Gašperjem.

Tut ta erotika rutinskega vsakdana in hitlerjanske discipline duha in telesa ni zanemarljiva.

Kr celo mal fukisch mi to spet postaja, če sem čisto iskrena.

Po nekaj letih pavze, ko sem se sami sebi strgala s ketne (ker sem si pač želela te izkušnje!), prihajam spet nazaj v svoj gestapo-mode.

S penisi prerešetana avra pri ženski je za tipe (no, vsaj predvidevam, čeprav so najbrž tudi izjeme…?) približno tako odbijajoča, kot je meni to, ko pri moškemu začutim, da ni sposoben vsaj zmerne spolne vzdržnosti.

Če zavoham, da je tip tlačan lastnemu užitku, mi zasmrdi kot sofisticirana kurba v amsterdamski izložbi al pa v eni od tistih ubogih kamric v Erotiklaufhaus-u na Dunaju.

Prav nevarno seksi mi pa je, če začutim, da je moški samemu sebi tako dragocen, da – tudi pijan, zadet ali od kakšne žleht babe prizadet – ne bo razdajal svojega telesa in pomakal podaljška svojega ega v vsako zajčjo luknjo v želji po momentalni samopozabi.

 

No, vsak naj počne s svojimi reprodukcijskimi organi, kar ga je volja, če le to ne povzroča neke večje, kolateralne škode.

Joži je trenutno v fazi, ko goreče zagovarja dieto hipnega seksualnega užitka, s katero si izboljšaš notranjo samopodobo in ki ti praviloma poleša tudi telo in duha.

(In ej, če ne druzga, pršparaš s tem za par deset lepotilnih neg z laserjem in nekaj sto botoks-vbodljajev!)

 

 

Helmut Newton Photography.

 

 

No Comments

Post A Comment