Užitek je treba jemati smrtno resno

…smrt – kot neizogibno dejstvo – pa z užitkom. Ker prav končnost daje življenju žmoht.

Jaz živim že 42 let večino časa tako, kot da je vsak dan zadnji.

Kok se klišejsko tole prebere, ampak je res…in zna biti kar jebeno naporno včasih.

Vsi ti nebeški fuki, pa sperma po stenah, po mokre gatke po kotih, pa raztrgani kondomi, pa oooooo, ti kurčevi, obotavljivi ljubimci, vsi skup še za enga prauga dedca ne, pa hribov tut ne smeš spustiti, ker smreke še posebej lepo po poletni nevihti dišijo, pa na morje je treba it poslušat čričke, pa sfolgat s piarovskim nasmeškom še vse kurčeve poslovne pritiske….pa umetne trepalničke met naštelane, pa narastek pravočasno poštrihan (kakšna pa boš, blondinka, s tisto temno črtico ob lasišču!!), pa trendi oblekco z odprtimi rameni kupit, pa….upizdumaterrrrrrrrr!!!!

Procesor pregorel.

Neko poletje, ko je bilo tudi za to divjo, pogoltno beštjo v meni, preveč zaporednih dni kompulzivno-obsesivno-karpediemskih.

Padla sem v nezavest.

Zgrudila sem se v papirnici v Kopru, v svoji flourescentno roza oblekci, z identično barvo skrbno nanešenega laka na nohtih rok in nog, v tigrastih natikačih s fluorescentno-roza cofkoma na vrhu…

BAMFFFFFFFFF!!!! je treščilo, ko sem si ogledovala pisane zvezke v mavričnih barvah in premišljevala, katerega si za ta mesec vzamem za zapisovanje sanj, kar počnem vsako jutro (še pred pisanjem dnevnika!).

Menda so se naenkrat začele rušiti police, ropotati je začelo, ker je ves razstavljeni material na njih je začel polzeti z njih, ker sem se roba polic, kot so mi pripovedovale kasneje prodajalke, oklenila, ko sem začela padati proti tlom…

Tema.

Tišina.

Svet je obstal.

Ommmmmmmm…..Ommmmmmmm……Ommmmmmmmm……..

 

Naslednji trenutek, ki se ga spomnim, so bile glave bolničarjev okrog mene, infuzijo sem imela zabodeno v desno roko, slišala sem jih, kako mi govorijo: “Gospa, ste v redu? Zgrudila ste se…”

Prestrašeno sem gledala obraze nad seboj in vprašala, kaj se je zgodilo.

“Kolapsirali ste najverjetneje. Sinkopa, kratka izguba zavesti, lahko tudi zaradi padca sladkorja v krvi…najbrž ste bili zelo izčrpani in dehidrirani v tej hudi vročini…Ker pa obstaja možnost, da je bila to tudi blažja oblika epileptičnega napada, vas bomo odpeljali na opazovanje v izolsko bolnico z rešilcem. Imate telefon, da koga od svojih pokličete ali pa ga mi?”, mi je pomirjujoče vse razložil lep, mladi bolničar, ki je spominjal na Leonarda DiCapria v mladih letih…(Jaoooooo, šibka je vapa Joži, ko pride do teh belih in modrih halj, priznam…kombinacija strogosti in nedostopnosti zaradi uniforme in obenem tople, četudi profesionalne človekoljubnosti, me rajca za popizdit…najbrž pa tudi zato, ker sem samo v teh “zdravniških situacijah” res ponižna in predana moški figuri…)

Kakorkoli; pripeljali so me iz papirnice – še precej omotično in zelo prestrašeno – v sobo za opazovanje v izolski bolnici.

Hmmmhm…nisem niti tako zelo daleč stran od Ambasade Gavioli, kjer smo, zadeti ko faking mambeeeeeee, prežurali toliko poletij, me prešine… vse do tega zdaj, ko sem se odločila s tem dekadentim lajfom dokončno prekiniti in po štirih letih razpuščene norišnice, zaživeti svoje ustaljeno, zdravo življenje z ubijalsko disciplino. Voda, proteini, đoging, meditacija, fitnes, pa ves ta healthylifestyle-jajc, ki sem furala z največjim užitkom tudi vsa leta pred to mojo pozno puberteto, med 35. in 39. letom, ko sem si dovolila velikaaaanski meander v svet razvrata…

Iz teh premlevanj me zbudi rutinsko vprašanje zdravnika, ki pristopi k moji postelji: “Ste zaužili kakšne substance ali alkohol?”

“Seveda, da ne!”, mu tako ogorčeno zabrusim, kot da v lajfu tega nikoli ne bi počela.

Ker jaz, ježešmarijaaaaaaaaaa!!!, jaz pa res ne.

(Najhujši policisti so nekdanji kriminalci, saj to veste…)

Okrog mene so bili v opazovalni sobi trije, do kosti shirani tipi v pisanih, prešvicanih majicah in s sončnimi špegli na glavah.  Valjali so besede po ustih, se na vsak način želeli pogovorjati še z napol zavestnimi ljudmi na posteljah okrog sebe, si vmes brisali pot, stopicljali z noge na nogo, šklepetali s čeljustmi in kot obsedeni stiskali pesti…ofaaaaaak, MDMA-overdose…! Takih nevrotičnih jetijev sem videla v Barceloni, na zabavah na največjem gej-festivalu na svetu, toliko, da bi te modele v bolniški sobi tudi na pol mrtva prepoznala…

Ko so me še istega dne odpustili iz izolske bolnice, nisem od vseh teh maderfakerjev, svojih ljubimcev, zaradi katerih sem – tudi med drugim – začasno izgubila zavest, poklicala nikogar.

Takole ranljive in šibke si sebe nisem dovolila ob njih.

V tisti fluorescentno-roza oblekci, z belim flajštrom in gazo čez žilo tam, pri komolcu, sem pod oljkami, v zahajajočem soncu in s čudovitim pogledom na morje, poklicala za prevoz do Ljubljane  – svoje starše.

Vsa preplašena sta me prišla takoj iskat.

Moja mami in tati.

Kaj vse sta že ta dva fasala od mene!

No, glih ene tok sranja in ljubezni, kot sem ga jaz od njiju…

Ampak….oooo, jeba, kako postaneš v sekundi, kot odrasel človek (!), spet nazaj otrok. Samo v avto sem se usedla, pa sta me po enem stavku povlekli ti dve figuri spet nazaj, v temo nezavednega….hopa! , pa si v starih miselnih in vedenjskih strukturah. Za popizdit! Se že braniš in napadaš. Kot si to počel nenehno kot otrok.  Kurc, ni mi  preostalo, takole zjebani, drugega, kot da sem štiri dni, dokler si vsaj za silo ne opomorem, pri njiju, v svoji otroški sobi, v domači hiši v Murglah.

Ma faaaaaaak, še ta stare imet nad glavo in takole sfukan, še te njune, retro-štose poslušat.

Za popizdit.

Tok, da nisem še enkrat v nezavest padla.

Dobr me znata zjebat in znervirat ta dva, moja ljubeča psihota!

No, sledil je mesec dni rutinskih preiskav glave.

Tudi kakšne zelo zoprne so bile med njimi, a sem jih lažje prenesla, ker sem mislila na vse tiste čudovite fuke z mojimi neuporabnimi laverji medtem, ko so me tlačili v tiste klavstrofobične komore, mi spuščali v žilo razne zdravstvene packarije in mi nabijali v glavo zvoke različnih frekvenc…

Ampak kadar mi je težko, odplavam z mislimi drugam in tako lažje pohendlam zajebano situacijo.

…in nenadoma magnetna resonanca glave še nikoli ni bila bolj erotična, kot takrat, ko sem se vmes spominjala na to, kako je nekega jutra, na afterju pri mojem frendu, tam, v Dunajskih kristalih, ves narajcan, veličastno prodiral vame en reeeeees zverziran tip, z naaaaaaajboljšo ritjo na svetu!!!!

Mi je pa šlo kljub temu grozno na bruhanje, ko sem prišla iz tiste jebene, vesoljske ladje, orjaške tube, kamor te leže porinejo kot kos mesa v pečico …

Sledila je, po vsej tej dohtarski folklori, še preventivna prepoved vožnje avta za štiri tedne – u kurac vsi moji dnevni izletki v hribe in na morje!

Še to.

Nikamor nisem več mogla in nič več nisem smela početi.

Vsaj tako se mi je zdelo takrat.

Najbolj hiepraktivno bitje na planetu je dobilo svinec okrog vratu.

MIRUJ, se je glasil ukaz doktorjev.

In vse to se zgodi – kakopak! – točno meni, ki ljubim najbolj na svetu neodvisnost in ki obenem še tako zeloooooo kako težko prosim za pomoč.

Seveda točno tam fašeš lekcijo, kjer jo moraš.

Življenje je pravično in Bog je dober.

Moj zlati Igor, ki je bil takrat še živ (umrl je štiri mesece kasneje, o tem sem vam že pisala: https://slavetomyself.com/mr-and-mrs-devil-brez-gat/), me je redno vozil na vse zdravniške preglede v Klinični center, po nakupih in po opravkih.

In vmes sva se velikokrat režala kot pohana mačka…hahahaaaaaa, kako me je znal s svojimi izvirnimi šalami in zgodbicami iz otroštva spraviti do solz, tako sem se mu smejala… Ko mi je nekega jutra, na poti do Kliničnega, doživeto pripovedoval o tem, kako mu je kot fantku zaupala šolska snažilka Fatima nezgodo njenega otroka, je začel tako doživeto vzklikati: “Kukulele, moj sine Ibro ima rukicu zlomitu!!”, da je med mahanjem z rokami po zraku izgubil nadzor nad volanom za nekaj sekund in je malo manjkalo, da bi se trečila v rit avta pred nama. Čemur sva se že nekaj sekund po adrenalinskem šoku, spet režala kot pohana mačka!! Do doktorjev sem prišla tisto jutro s črno razpackano maskaro okrog oči in z naaaaaaaaaaaajvečjim nasmehom na svetu.

Hvala, Igor moj!! Ob tebi mi je počasi postalo še tkole pofrdirbana biti – fajn!

V bistvu sem si skreirala priložnost, da se naučim prejemati, kot sem kasneje ugotovila.

In tako sem pregurala tisti avgust skozi vse te preglede glave vse do dokončne potrditve, da sem zdrava in da je bila začasna izguba zavesti v papirnici v Kopru zaradi moje psihofizične izčrpanosti.

Konec dober, vse dobro.

In povsem v svojem tedanjem slogu sem šla vso to kalvarijo na brzino pozabit že čez nekaj tednov na eno reeeeeeees lepo orgijo, z dvema čudovitima, moškima telesoma in reeeeeeees nezemeljskimi užitki. Ko se ti zgodi nekaj zelo težkega, duša poišče premo-sorazmerno močan dražljaj lepega, da se hitreje regenerira!

Nič manj ni dovolj.

Jooooooj, še danes se živo spomnim sladkastega vonja v tistem stanovanju, rahlo posušene dracene in fikusa v kotu (ej, nisem še srečala strejta, ki zna dobro skrbeti za rože!), nastlane športe opreme v predsobi, kjer je še dišalo po prešvicanih cunjah in nizke postelje v spalnici, z živo rumeno posteljnino iz Ikee…in nas treh na njej…prepotenih, prepletenih in srečnih…

Sodoma in Gomora.

In to na Gospodov dan!

Lepo je bilo.

Zvonovi iz cerkve Sv. Petra so se slišali, ko mi je že četrtič prišlo.

Še zdaj slišim tisto lenobno pritrkavanje v daljavi.

Kakšna dva seksualna norca sem imela ob sebi!!

In na sebi.

In v sebi.

Pa če ta moj lajf ni en čisti blagoslov!!!

Pa niso vsi trojčki vedno fajn – nikakor ne! Ni to samo nemški pornič iz sedemdesetih, da sperma šprica po luftu, babe cvilijo od radosti, ko squirt-aj in…svi goli, pa tko što voli! Kje pa. Včasih so grupiči prav jebena polomija – ali pride do čustveno razbolene situacije in kdo naredi sceno (khm…okej, ponavadi sem to jaz…) ali ima kdo od udeleženih bad trip  al se pa preprosto ne sestavi kemija teles in majndov dobro skupaj.

Tistikrat se nam je pa zgodila čista magija.

In točno vem, da sem jo jaz vnesla v sceno. Ker sem imela že skorajda “gospo s koso za vratom”, se mi je zdelo, da  moram še toliko bolj sebi dokazati, da sem živa.  Prešinilo me je, da se nekaj podobnega dogaja ljudem v vojni, ko se sredi tiste groze plodijo kot obsedeni. Boj za preživetje vrste, pa te darvinovske pravljice…

No, s tistim epskim grupičem, ki je bil konglomerat čudovitih emocij in nebrzdane spolne sle treh naključno sestavljenih ljudi, sem samo sebe “prifukala nazaj u lajf”.

Notranje pomirjena sem se lahko kmalu potem na hard fuknila nazaj, na stare tire, po katerih peljem ta moj nori vlak.

Ker saj veste….

….some people ride the crazy train.  I drive that motherfucker!! 

 

In – ja vem; zgrudila sem se tistega vročega poletnega dne prav zaradi pretiranega hlastanja po življenju!

Zaradi suženjstva lastnim strastem.

Zaradi pogoltnosti po tolikih raznolikih, silovitih (in ne nujno vedno tudi prijetnih!) dražljajih.

Zato pravim, da je užitek lahko prihuljeno nevaren, ker te prav zafukano drži v coni udobja.

Tam se pa ponavadi ne zgodi nič revolucionarnega.

Samo obtičiš na mestu in se svaljkaš v lagodnosti, za katero sčasoma ugotoviš, da sploh ni tok zlo komot…

Ravnovesje med hedonizmom in gestapovsko disciplino je treba loviti v življenju.

Igor mi je vedno govoril, da imam jaz rahlo zjeban ta filing “za ravno prav”.

Prav je imel.

Megalomanka in ekstremistka kot sem, bivam v eni in drugi skrajnosti veliiiiiiiko predolgo.

Do “točke gnusa” pač.

Ampak….It ain’t over till it’s over. 

Pa če gre za ljubezen z nekom, za nov šport, za nov projekt, za novo službo.

Teram zgodbo, dokler se mi ne priskuti.

Potem pa samo še odfukam vse skupaj.

Ne glede na posledice.

Popolnoma brezglavo.

Samo notranjemu klicu divjine sledim.

In najbrž mi – vsaj v tej moji inkarnaciji – ne bo uspelo niti hlepenja po užitkih jemati “resneje” = sebe pri tem vsaj rahlo omejiti, najbrž pa tudi smrti in dokončnosti ne bom uspela dojemati z užitkom ali pa vsaj z neko zrelo skuliranostjo.

Klinc, mene je tok strah umret, da si ves čas želim še tok bolj na polnoo000OOOOOOOOOOOOOO  živet!

Ampak ker sem človek skrajnosti, obsedena perfekcionistka, nevrotična histeričarka in enciklopedični primer borderlajn-ženske, moram vsake toliko pasti v nezavest od vsega lepega, da se lahko vsaj takrat na kratko spočijem od – same sebe.

 

6 komentarjev
  • Tadeja
    Posted at 19:27h, 26 januarja Odgovori

    Mal sem ti fouš 🙂

  • Jožica Srbež
    Posted at 07:57h, 27 januarja Odgovori

    ….fouš za razvrat? Za to, ker sem bila štiri dni, kot odrasla, lahko spet otrok pri starših? Ali za to, ker sem se onesvestila in se lahko s tem spočila od same sebe? 😉

    • Tadeja
      Posted at 09:12h, 05 februarja Odgovori

      Za drznost

      • Jožica Srbež
        Posted at 11:26h, 08 februarja Odgovori

        Tadeja, saj veš, kako to gre…no risk – no fun! 😉 Vedno, kadar si pripravljen tvegati, te življenje nagradi.

  • Andrej
    Posted at 22:09h, 01 februarja Odgovori

    Pa kje najdeš te hude fotke za zraven 🙂

    • Jožica Srbež
      Posted at 10:14h, 02 februarja Odgovori

      Andrej, hvala – večinoma so od fotografinje Ellen von Unwerth in od Helmuta Newtona, nekaj res hudih, kot je tudi tale, pa od Agent Provocateur- ja. 😉

Post A Comment