Ujete p(t)ičke tožba

V moji finalni fazi žurersko-drogeraških eskapad sva z mojim, žal že pokojnim gejem Igorjem (Bog ti daj vrhunske orgije tam, na drugi strani mavrice – še zdaj te pogrešam, barabca moja malaaaaaaaaa!!!) nekega petka spet “pomotoma” pri njemu zabluzila do jutra.

Jebiga, oba hipersenzibilna in ranjena od svojih tisočerih ponesrečenih zvez s tipi (saj dejansko se drugemu pustiš raniti sam, ampak o tem kdaj drugič…), sva si zaželela vsaj nekaj minut tolažilne bližine drug drugega in samopozabe, pa se je potem tak vljudnostni interval velikokrat tudi “majčkeno razpotegnil”.

Ko sva pojedla prvo bombico metilona, je namreč Igor  – povsem v svojem stilu – rekel: “Ena ni nobena, lubica moja!” in mi nemudoma narolal v skret papir novo. Jah…pa so začele padati druga za drugo v najin želodec, kot bombe med 2. svetovno vojno iz japonskih letal na Pearl Harbour…in lahko si mislite; med divjimi debatami, plesom, prevračanjem posode, pometanjem tal, brisanjem okenskih stekel (Igor je še sploh ljubil gospodinja opravila, ko se ga je priheftal!) in med kakšnim mojim jokavim izpadom, ker mi je – tako kot pri alkoholu, samo na milijonto potenco! – privrela na površino bolečina ali jeza glede katerega od ljubimcev, se je naenkrat zgodila jutranja zarja.

Jebemti, sem sovražila svitanje in prvo ptičje petje, ko sem bila zadeta.

Slabo vest ti to nabije do plafona.

Spet še ena prečuta noč, ko sem si zastrupljala telo in dušo!

Neeee, zakaj spet?!?!

*##”%&?**@@@@@@

Kdaj bo tega konc?!?! Že četrto leto mojega @centrifugalnega@ razvrata teče….

(Centrifuga je ponarodeli izraz za stanje zašvajsanosti, ko te od koktejla drog začne premetavati kot rjuhco v pralnem stroju na 5 taužnt obratih. In naš simbol za to je bil tale: @)

@@@@@@@

Faaaaaak, kako so me zjebali ti prehodi iz noči na after!! Totaaaalna borba s seboj in s filingi krivde, pa hkrati v naslednjem trenutku – ma, odjebi to sranje iz glave, ajde, pičimo dalje; samo jednom se živi!!!!!

No, seveda se je moj Igor lotil – v skladu z ustaljenim protokolom v tej naši metilonski bolnišnici Franja – popravljanja mojega razpoloženja na ustaljen način; ko je kogarkoli od nas takole po spirali dol potegnilo (kar se pogosteje zgodi proti jutru, ko si od droge / plesa / fuka /orgij / debat… že pošteno zjeban), s tem, da mi je porinil: hopaaaaa!!!, novo bombico v gobček, en hud komad nabil na polno – v veliko veselje in kot veličastno budnico sosedom!….mmmmmm….jaz sem v tej fazi oboževala tegale, ruskega, Nice trip to Kazantip, pa še huuuuud video ima: https://www.youtube.com/watch?v=ooSvtJKSlb4), pa se je vrtiljak spet zavrtel za nekaj ur.

Za popizdit.

Ker pa sem bila jaz v tem obdobju – kot že rečeno – že bolj v pogrebni drogeraški fazi in sem se po nekaj letih pavze spet začela (sicer mukoma in počasi) udeleževati izbranih javnih dogodkov, sem se odločila, da se odzovem vabilu enega izmed slovenskih motivacijskih govorcev, ki je v Cankarjevem domu priredil…no, khm…svoj šov z vriskajočimi verniki pač.

In to točno na sobotno jutro, po tej najini ponoreli noči.

U lajfu ne bom pozabila  – bilo je mračen, deževen, grd, deprast, siv dan.

In jaz sem – samo kakšno urco po tem, ko mi je Igor dal “repair & refresh” – bombico metilona v usta, zbrala vso peklensko voljo tega sveta (ker takrat, ko si zadet, ne bi šel nikamor, ker ti je vsaka menjava prostora nekakšen negativen stres…), se spokala domov, se stuširala, si očistila obraz, se ponovno skrbno našminkala in se – brez minute spanja, še vedno zadeta, ko sam @@@@ sataaaaaaaaaan!!! @@@@ – usedla v avto in se peljala v Cankarjev dom.

V bež hlačah, bež rebrastem puloverju in z zlatimi balerinkami in zlatim nahrbtničkom v roki. (Tudi tega detalja u-lajfu-never-ever ne bom pozabila.)

Dež, mraz in moji zlati čeveljci, globoko v lužah, pred tistim grdim, večno kričečim spomenikom Kidriča pred Cankarjevim domom. Okrog mene pa na stotine atatov in mamk, ki so v majčkah z logotipom tega nju-ejdž-Juzusa, čakali na njegove bodrilne besede kot na svojega odrešenika, ki se bo ravnokar skričal s svoje prižnice. Balončki, majčke, ropotuljice, juhuhuuuu, slavimo to naše pofukano življenje, tut če še za elektriko nimamo, sam da je upanje, knede?……upizdumaterrrrrrr, jaz pa @@*+++++*****+ ….treščena ko avion…!

OooOoooooo, kakšna nadrealistična burleska!!!

Sladko se mi je jebalo za vso to pasjo procesijo, ampak takrat se mi je zdelo, da bo tovrstni “kvantni preskok” iz Igorjeve dnevne sobe v tole marketinško napumpano ovčjerejo (ojeba, jst sm v bistvu ena totalna, mentalno-emocionalna kamikaza…!) zelooooo zdravilen za mojo, takrat že pošteno načeto samopodobo zaradi večletnega lenarjenja in žurov.  (Kot že ptiči čivkajo, se je Joži ZELO mlada, ZELO silovito fuknila v ZELO resen lajf – osebno in poklicno – in se temu primerno hitro upehala ter nadoknadila počitek in brezbrižnost v pozni poberteti, med 35. in 39. letom),

Poudarjam: jaz sem MISLILA, da bo ta kvantni preskok v drugo galaksijo zame terapevtski.

Pa ni bil.

Lahko si mislite, da sem bila celoten program prisotna v Gallusovu dvorani samo s telesom, z glavo sem bila pa ves čas pri Igorju, ki me je po sms-ih, približno na dve minuti in pol, podrkaval v svojem slogu: “No, si se že odkrila ta svoj sveti gral?” / “Kako je kaj tam pri tebi, v rudniku?” / “Ravnokar sem vzel novo bombico – prideš nazaj v Hirošimo? / “Evo, posipal sem strup za polže na vrtu. Da bi ti to vidla! Razglasili me bodo za množičnega morilca.”

Za posrt.

Glede na to, da sem med buljenjem v telefon večkrat bila tik pred tem, da bruhnem v glasen krohot, a sem ga potem zadnji trenutek  zadržala z roko na ustih, da je potonil nekam nazaj, v moj želodec, sem bila najbrž videti, s tistimi zlatkastimi dodatki na sebi, kot jebena žena Ramzesa III, tik pred srčnim napadom.

Grozljivka.

Najbolj noro je pa to, da ko si na teh čudovitih, sintetičnih drogah – metilonu, mefedronu, MDMA-ju  (če si na alkoholu, travi ali drugih mamilčkih, je to čisto druga zgodba…) TOČNO VEŠ V NAPREJ, kaj bo nekdo drug povedal. Si predstavljate?!?  Tako božansko štekaš sebe, drugega in ves svet (empatične sposobnosti eskalirajo do neznosnosti!), da možgani zmorejo predvideti večino odzivov drugih ljudi.

Skorajda dolgčas ti je, ko nekoga poslušaš, ker že kar veš na polovici njegovega stavka, kako ga bo zaključil, si predstavljate? S poglobljeno in pohitreno percepcijo “prehitevaš čas”.

In samega sebe.

In zato tudi toliko težje predvidiš lastne odzive.

In obenem…. se ti tudi sladko jebe za to, kakšni bodo.

Zadrogiranemu se ti namreč ne da delati kaj prav velikih kompromisov s samim seboj – slediš predvsem lastnemu dobremu počutju in užitku, na druge se pa ne oziraš kaj dosti.

V tem duhu sem naprimer nekega poletja v Ambasadi Gavioli, ko sem imela od plesa (in zadetosti, ker sem takrat potiš kot konj!) popolnoma prepoteno glavo – bila sem pa ostrižena na paža, pri katerem se mi ob vlagi takoj zoprno skodrajo in raztreščijo lasje, da sem videti kot jebeni Kip svobode -, privlekla iz torbe fen, ga vklopila v eno od številnih vtičnic pri DJ-evi mešalni mizi in si – posušila glavo. Še danes obstaja ta fotka, ko si v beli oblekci in špagarcah s peto in belimi štrikci, kleče fenam glavo med meštrarijo tistih kablov na odru…)

Za popizdit.

No, v tem stilu se mi tudi v Cankarjevem domu v nekem trenutku več ni dalo gledati tistega pozitivističnega kupleraja. To je itak nju-ejdž oblika manipulacije z množicami. Obljubljajo ti šlampasto-poenostavljen recept do sreče, uspeha in denarja s tem, da si ponavljaš pozitivne misli.

Z vsem spoštovanjem do redkih, vibracijsko prečiščenih in strokovno podkovanih mojstrov izboljševanja samopodobe – pejte mal u kurac, vi, šarlatani, s to simplifikacijo tako zahtevnega procesa kot je prekonfigurcija globokih vzorcev nezavednega!

Če najprej dreka ne popucaš v sebi, nimaš kaj čez to podtalno gnojnico rožic sadit, ker ti bo v tej zemlji vse pocrkalo. Un debilček, samooklicani guru, s težkimi, nerazrešenimi frustracijami iz otroštva, se pa repenči na odru, da mu kar slina šprica od navdušenja iz ust kot Niagarski slapovi, ko ti govori o mentalnih čirulah-čarulah. Vse ti obljubi, čist te naspidira, za trenutek celo pozabiš na bedo svojga lajfa, pol ti pa sam še keš pobere in gre, ves puranje samozadovoljen, trosit ta nauk o (samo)prevari v novo vas tepčkov.

Tebe pa pusti samega, z vsem kaosom v sebi.

In z neplačanimi računi za elektriko in plin. (Ki jih boš zdaj, ko te je on odrl za svojo vstopnino na ta dogodek, za svojo knjigo, v kateri mrgoli osnovnošolskih, slovničnih napak, in za šestmesečno delavnico in seminar v nadaljevanju, ki ga seveda nujno moraš obiskati, če si hočeš za 2, 11 % povečati mesečni dohodek, še malce težje poravnal.)

WTF?!?!?!

Nehajte imet sebe za norca, ljudje Božji!

To je ravno tako, kot bi te učitelj v avtošoli že prvo uro peljal kar na vožnjo po obvoznici, šele potem bi te pa spravil na sosedovo dvorišče, speljevat v prvi. Kaj bi se zgodilo? Ubilo bi te.

Torej preden se začnete pumpati s pozitivističnimi samoprevarami, najprej počistite temelje. Tega ti pa nihče od teh pametnjakovičev ne pove. Zakaj? Jah, ker na tej točki klecne 99% ljudi. Večina se preda. Prestrašljivo jim je najprej ozavestiti, v kakšni močvari ustaljenih prepričanj in predsodkov ždijo že ves svoj lajf. In ni lahko. Joži se je (kljub tejle vmesni, drogeraško-zabavni fazi samopozabe!) temeljito lotila cefranja sebe v preteklih 20-ih letih. In zato vam – iz prve roke – lahko z gotovostjo ponovim še 1435-ič: moraš postati hudič, da pogledaš v temne sobe lastne podzavesti, posvetiš tam z lučko, ozavestiš problem in zaključiš  to prvo fazo preobrazbe vsaj relativno mentalno zdrav in uravnovešen. Potem šele se lahko greš vsakodnevni trening gud vajba.

In vse to so strahotni potresi, ki jih ne zmore vsakdo. (Niti si jih ne želi.)

Zato je početi nekaj tako subtilnega, na tako površinski ravni, za takšno maso ljudi, zavajanje – čista “bela magija”.

Z vsem skupaj hočem samo reči – spoštujem sicer prizadevanje in delo vsakogar na tem planetu in razumem tudi , da vsak opravlja svoj poklic v skladu z nivojem zavesti, na katerem v tistem trenutku je.

Imam pa ničelno (!!!) toleranco do neprofesionalizma.

In to na kateremkoli strokovnem področju – al pri moji šivilji, al pri fotografu, al pri frizerki al pri bančnemu svetovalcu ali pa pri teh mentalnih doktorjih za množice.

Ej, Joži se ga je še zadevala profesionalno, vi pa pri vašem delu tega ne zmorete!

Vem, da mi ne verjamete, ampak pri svoji disciplini in organiziranosti sem še tako dlakocepska, da sem si  pozorno odmerjala tudi drogo (imela sem naštiman alarm, kdaj smem vzeti novo rundo, da – razen dvakrat v  vseh štirih letih – nisem nikoli predozirala)! Ker če sem si že radostno giftala telo, sem to poskušala početi z – v danih razmerah – največjo možno mero samospoštovanja.

No, in tako sem, sita tega cenenega dušebrižniškega amaterizma, – seveda še vedno ljubko @treščena@ in z v vibrirajočim telefonom od Igorjevih sms-ov v zlatem nahrbtničku, dvignila svojo, tedaj resda od partijev malce bolj koščeno in malce manj nafitnesirano rit, kot je danes, in se začela – meni nič, tebi nič – z ene strani dvorane, rahlo sključena, da bi se me čim manj videlo, in s ponavljajočim se: “Oprostite! / Hvala! / Oprostite! Hvala!/ ob vsakih kolenih, ki so se mi morala umakniti, sredi gromenja nadebudnega Alaha na odru, čez ves parter (!), pomikati proti vhodu.

Jebiga, drugače ni šlo.

Nisem zmogla več prenesti niti sekunde (!!!!) toksifikacije svojega uma in duše s tako profanim psihologiziranjem.

Ampak niti ene jebene sekunde več.

Vem, da vam zveni tole kot variacija na temo Simona Gregorčiča – “Ujete p(t)ičke tožba”, ampak jaz sem se res počutila zagozdeno v tisti pretesni kletki Gallusove dvorane.

Samôtno v kletki bom popéval,
Doklèr ne póči to srcé;
Vam dušo mrzlo bom ogréval,
In sêbi bom hladíl gorjé!

No, seveda moje “reševanje” niti slučajno  šlo gladko, ker je vaša Joži – že pregovorno – itak kot slon v trgovini s porcelanom. Kar sproti skrbno sestavljam, potem v enem šusu z repom podrem.

Moja Wiennerhochshule-vljudnost, bonton in poznavanje protokola na uradnih dogodkih mi niso kaj dosti pomagali, ker sem najprej pomotoma počila balon, ki ga je imela mlada družinica pri nogah med sedeži, da so se ob poku vsi zdrznili. (Uuuu, jeba, kok zoprn!!!) Sekundo zatem sem, polna slabe vesti od balona, prijazni gospe v vrsti pohodila prste na desni nogi (o fak, skor me je ubila s pogledom!), tik pred koncem vrste sem pa dokončno zgubila ravnotežje in se, napol razkrečena, s hrbtne strani sesedla na priletnega gospoda.

In ob tem, po parih sekundah čudnega mencanja, začutila – oooo, faaak! – nekaj (pol)trdega med svojimi nogami.

Kar niso bili ključi.

Niti mobitel.

Niti etui za očala.

Niti zložljivi dežnik.

Jaaaa, faaaak, a še to?!

Kakšen epski grand finale te polomije – z nabreklim penisom ostarelega gospoda med mojimi nogami.

Pizda, a je loh še slabš?!?!

Ne – v bistvu; a je loh še boljš?!?! 🙂

Opravičila sem se gospodu in obema je postalo precej nerodno.

Nekako sem se skobacala iz te čudne pozicije nehotene nasajenosti na njega, si popravila pulover in pohitela do vhoda, ko nenadoma zaslišim: “No, dragi moji, to je je bilo za tokrat vse. Hvala vam za pozornost in se vidimo naslednjič v Mariboru!”

Gromek aplavz, prižgejo se luči.

Od takrat dalje vem: iz vsake kletke se enkrat vrata odprejo.

Včasih je treba samo mejčkn dlje počakat, kot se tebi zdi, da boš zdržal v njej.

 

No Comments

Post A Comment