Štrik za vrat, pa direkt v zakonski jarem! (Al pa tut ne.)

Bila sva na najini jadrnici, večer je bil. Prejšnji dan sva se vrnila v marino Portorož iz Dalmacije, kamor vsa šla vsako leto sama jadrat za nekaj tednov.

Pun kurac sem imela vseh tistih štrikov, vonja po nafti pri motorju, večerne vlage na palubi, in butanja zajl ob jambor med najinim fukom. Pa svojega bruhanja in uspavalnih tablet, s katerimi sem – vsaj relativno nepokozlana – preživela vsako prejadrano miljo.
(Faaaak, kako slabo prenašam še iz otroštva valove in tisto jebeno guncanje na barkah!! Samo če sem se zleknila na središče jadrnice, tam nad kobilico, kar na tla, sem za silo zdržala nekaj ur brez bruhanja. Ampak vse to sem potrpela za svojega moškega, seveda.)

Tega večera se mi je zdelo, da tudi minute več ne morem gledati njegovega kislega ksihta, ki se mu je pojavil, kadar sem SPET narobe pospravila bokobrane in SPET šlampasto zložila nazaj v vrečo špinaker in SPET slabo zaprla vratca hladilnika, pa tudi sekunde več ne morem prenašati tiste njegove jebene grobosti in nadrkanosti, s katerima je poskušal vsakič samo prekriti svoj smrtni strah ob pristajanjih.

Niti jebene ure več, pizda zoprna!!
Že itak sem bila vsa shirana, mezoljasta in nevrotična, popadljiva od treh let tako navdihujočega, barvitega, nikoli dolgočasnega, a faking napornega odnosa, ker…ne, prekinit ga, to pa – NE! Že samo misel na to, da bi odšla iz tega “nebeškega pekla”, mi je bila hujša kot trpljenje v njem.
In fak, kako sem ga šele sovražila po vsakih najinih, (pre)dolgih poletnih počitnicah!!

Človeka, na katerega sem bila n-o-r-a.

Fizično, intelektualno, seksualno…

Obsedena sem bila z njim.

Oboževala sem ga in hkrati bi ga utopila v žlici vode.

Grozaaaaa, ta ljubeča tortura, ki jo želimo s partnerjem podoživljati iz svojega otroštva!!!

Z nožem mi je vrtal v največje rane iz otroštva, ker je bil direktna replika libidinalnega objekta nege – mojega fotra, prav tako jadralca in intelektualca, obenem pa me je znal očarati, nasmejati, malikovati, spoštovati…in nenazdnje – kakovostno nabrisati.

Kakorkoli – intenziteta sobivanja na tistih parih majajočih se kvadratih je bila za dva, še tako zatrapana študenta – overdose. Najina jadrnica je postala ponavadi tam nekje, med Ilovikom in Kaprijami (=po desetih dneh na morju) emocionalno koncentracijsko taborišče. Ampak jebiga, vsa kristalna jutra s skoki v vodo za budnico, pa vsi smaragdni zalivi, pa čudovite noči, ko sva prižgala avtopilota in ob metinem čaju kvartala vse dokler nisva zagledala skozi jutranjo meglico nad morjem luči svetilnikov pred pristaniščem na Visu…pa božanska ljubljenja na Kornatih, pa raziskovanje skrivnostnih poti na Lastovem…Za te trenutke je bilo vsako leto vredno potrpeti šajtrge gnoja, ki sva si ga zlivala po glavah na najinih doooooolgih, čarobnih, jadralskih dopustih….

Kljub temu sem tega večera komaj sem čakala oddih od njegove kurčeve, kronične sitnobe!! Sem že delala plane, kako se bova pa zdaj »zares in dokončno in za vedno« – razšla. Jaz sem se itak z njim po večkrat na mesec »razšla«. “Pa ti v bistu ves čas odhajaš od mene”, mi je enkrat rekel. “Zato, ker samo tako pridobim nazaj vsaj za nekja ur ali dni vso tisto pozornost, ki se mi zdi, da mi pripada,” sem mu takrat pojasnila.

Ampak tega avgusta, po tem dopustu, mi je pa najin odnos postal kletka zla. Na kurac mi je šla že samo njegova specifična hoja in smrad iz njegovih superg…ampak, če ga samo dve uri nisem videla, se mi je že mešalo od groze, kje je…in če je poklicala kakšna (lahko celo popolnoma nedolžna) ženska, se mi je jebeno odtrgalo…in izzivala sem ga nazaj na vse mogoče načine…vsa nesigurna vase sem se bila pripravljena poklati z njim za najmanjšo banalnost samo, da bi dokazala, da imam prav.
In da bi se počutila cenjeno. Slišano. Razumljeno v svoji hipersenzibilnosti…bulšit.
Ne jebete moški tri posto tega. Ženska “je – al pa ni”!
Ampak kot dvajsetletno dekle sem seveda sanjarila, da je on moj princ na lipicancu, ki bo štekal zaradi ljubezni do mene, v sekudni tut hojo v rikverc, če je treba.
Bo kurac, nič ne bo.

Gledal bo samo to, da bo njemu okej.

Da mu bo ženska “obvladljiva”.

Da mu bo v odnosu znosno.

Pa četudi malo dolgočasno.

In predvsem, da on ne bo sfrustriran ob njej.

In da si bo po možnosti futral ego z njeno (četudi delno prikrito) nemočjo.

Ja, tako to pri vas dedcih gre.
Pa ne mi zdej poskočit v samoobrambi – vsak od vas je samo variacija na temo tega, kar sem napisala.

No in tega večera v Portorožu sva pospravila še zadnje stvari z dopusta iz barke v avto, da lahko zjutraj čim hitreje odideva do Ljubljane. Ampak bila sva kot dva faking jebena ekonom-lonca. Samo še vžigalico je nekdo moral pristavit k plinu….

…da se je zgodila eksplozija.

In to tik pred spanjem.

Šel je preverit bokobrane in ob tem zagledal, da je ena ročka ostala v vinču (jebiga, kot študenta nisva imela električnih vinčev, ampak ročne).

Odtrgalo se mu je.

“Kolikokrat sem ti že rekel, da pospravi ročkeeeeeeeeee?!?!?”, je zasikal.

In ko sem zagledala spet tisti njegov ksiht z izrazom sfrustriransemkertenisemdobrozdresiralvpohlevnomornarko, se je snelo še meni.

Kolerična in temperamentna kot sem (pa še neutolažljivo besna od tega, ker nas je moj stari celo otroštvo na barki identično jebal v glavo!!), pa nikomur nikoli ničesar ne ostanem dolžna.

Tudi moji veliki ljubezni ne, jebiga.

In se je snelo še meni.

Popizdila sem v tisti svoji beli, svileni spalni srajčki s čipkastimi naramnicami tako zelo, da so najbrž še speči galebi odfrčali s piranske punte.

Fak, kako sem kričala.

Še za vse tedne ponižanj in agresije nazaj.

Vse je prišlo ven.

Vsi jebeni detajli s tega dopusta (ma, kar od celotnega leta!!!), vse, kar sva prej – zavoljo ljubega miru na parih kvadratih – zadržala zase, je začelo bruhati iz naju dveh.
Kurčeva Etna pri Sečoveljskih solinah.

V tem kaotičnem deliriju je nenadoma fuknil ročko vinča med lično zložene skodelice v kuhinji, da so se raztreščile, me zagrabil za roko in mi začel z vso silo vrteti kazalec desne roke, da sem samo čakala, kdaj mi ga bo zvil ali zlomil, in ob tem je besno sikal, če ga namenoma izzivam s tem, da ga ne ubogam?!?!

Zagledala sem božjasten izraz na njegovem obrazu in zarjula sem:”A si nor, pizda?!? A se ti je zmešalo?!?!”, in ga silovito treščila po levem licu.

V tistem me je tako močno prijel za vrat, da sem mislila, da me želi zadušiti.

Odrinila sem ga z nogo, ki sem jo porinila v njegov pas, on pa se je oprijel moje ogrlice okrog vratu in – PLENKKKKK, PLENK, PLENK, PLENKkkkkkkKKKKkkkkkKKKK….se je raztreščilo tisočero drobcenih, pisanih kroglic, ki sem jih z vso ljubeznijo pred jadralskim dopustom natikala na laks, da sem imela v Dalmacijii home-made verižico okrog vratu.

Takrat je nenadoma trznil, kot bi ga te raztreščene kuglice zbudile iz norosti polsna.

Umaknil se je od mene, pogledal v tla, kot bi se začel sramovati sebe in se sesedel.

Nekaj sekund ali pa minut (pojma nimam, zame se je takrat čas ustavil…) sva samo nemo sedela.

Potem sem začela pobirati drobne, pisane kroglice po barki.

Solze so mi kapljale na mahagonijeva tla.

Z roko si je prekril obraz.

Tudi on je začel jokati.

“A nama je res tega treba…?!”, me je šepetaje vprašal.

Danes vem, da je v bistvu bilo to njegovo vprašanje namenjeno njemu samemu, ne meni.

Pol leta po tem “ogrličnem debaklu” sva se dokončno razšla.

Tekla sem v svojo otroško sobo, ker sem se odselila iz najinega skupnega stanovanja, stiskala k sebi sivo mucko Murico in krčevito jokala nekaj ur. Spomnila sem se med jokom, kako sva neko zimo sedela na najinih nahrbtnikih, po turni smuki na Viševniku, sonce je zahajalo, srečna sva bila in prijetno utrujena in potem me je nenadoma vprašal: “Bi se poročila z mano?”

“Ne, oprosti, res ne,” sem kar izstrelila iz sebe.

Danes vem, zakaj.

Ker ne bi zmogla te naporne lepote najinega odnosa prenašati niti ure, niti meseca, niti dneva več, kot sem ga. Same sebe nisem pohendlala v tej silovitosti najinega prepleta emocij.

Še danes, po več kot dvajsetih letih, se mi zdi, da je bil ta razhod, v mojem študentskem obdobju, največja bolečina mojega življenja.

Iz najdragocenejša.

Iz nje sem ustvarila svojo poklicno kariero in se uresničila v osebnem in kreativnem smislu, prepotovala svet, se naužila divjega športnega in ljubezenskega adrenalina, stestirala sto in enega ljubimca, preplesala vse najboljše žure in požrla vse mogoče droge.

Je pa res, da se od takrat nikoli več nisem resno vezala z nobenim moškim.

Kaznovala sem jih vse po vrsti za so svojo bolečino brez milosti in se nikomur več do konca predala.

Hvala, ne bi več noža v srce.

Od takrat dalje vsak tip frči še pred jutrom iz moje postelje domov.

Katapultiram ga tja, kamor spada.

Ven iz mojega gnezda.

Rada imam mir.

In jaz sem s tem človekom, ki sem ga obsedeno ljubila, ob njem živalsko trpela in se obenem imela najlepše, kot je mogoče, naredila tudi kljukico za zakonsko ali družinsko življenje.

Ni to zame.

Divja Amazonka ne prenese zakonskega štrika okrog vratu.

On mi ga je za večno strgal z vratu tistega večera na barki.

Deset let kasneje, ko je imel hudo krizo v zakonu, smo se ga njegova žena, moj takratni partner in jaz, sakramensko zadeli na njunem vrtu.

Pojma nimam, kako smo se vsi sestavili tam, ampak vem, da mi je njegova žena, ki je seveda vedela za najino silovito ljubezensko zgodbo, o kateri ji je – kot mi je rekla – zelo velikokrat pripovedoval, ko sem sedela na njunem kuhinjskem pultu, dobesedno porinila v usta bombico mefedrona.

Hvaležna ji bom za to do konca življenja, ker me je ta, sicer lahko tako zelo pogubna kemija, osvobodila in prečistila.

Ker sem jo dobila v točno prave trenutku, na točno prav način, od točno prave osebe.

To je bila moja prva droga v življenju.

Pri 35. letih sem jo pogoltnila.

In z olajšanjem jokala – devet ur, do jutra.

Objeta, z ljubeznijo mojega življenja, na njegovem kavču v dnevni sobi.

Žena je šla spat v njuno spalnico sama.

Zjutraj so naju, kot sedmo čudo, prišli gledat njuni trije otroci.

Šepetaje so se spraševali v pižamicah: “Zakaj ati spi objet z njo na kavču?”

Še danes sem njegovi ženi hvaležna, da nama je pustila to noč.

Vse sva si povedala.

Se oba zjokala, se opravičila drug drugemu in se nasmejala najinim norim dogodivščinam.

Imela sva mucka Odiseja in pozimi je šel z nama vedno na barko tudi kalorifer Stane. 🙂
Še zdaj, ko to pišem, mi kapljajo debele solze na tipkovnico.

Tako, kot so mi takrat na tla najine barke, ko sem pobirala z njih raztreščene kroglice svoje ogrlice.

Moj, moj…na neki nezemeljski ravni – za vedno.

Ampak tudi, če bi se nama takrat uspelo nekako pobotati, zakrpati ta milijonkrat počen in poliman lonec, jaz najbrž ne bi uspela ostati z njim celo življenje.

Jaz bi zajebala, ne on.

In to zato, ker me težko en sam človek navdihuje za – samo sebe.

Potrebujem barvite, močne in nenehne impulze raznolikih moških, ki v meni sprožajo ves spekter emocij in podidentitet.

Bi pa poskušala s to zrelostjo zdaj, narediti najino ljubezen v tistem divjem obdobju, če že ne pravljično lepo, pa vsaj – znosnejšo.
Recimo z majhno popestritvijo, ki lahko v tako kompliciranem odnosu, kot deus ex machina v grških tragikomedijah, z eno potezo, razrešila vse – med ljubljenjem bi mu nataknila masko Vućkota, tako kot v spodnjem insertu.

Takšna bizarnost lahko v sekundi spremeni optiko odnosa.

Samopercepcijo njega in nje.

In s tem vso realnost, ki ju je še do takrat obdajala.

Maske delajo čudeže.

Seveda pa ne zmorejo odvzeti bolečine.

Ali pa spominov.

Ker, jebiga, nekaterih ljudi mogoče ne predelamo nikoli.

Ali pa dejansko ne predelamo samo svoje bolečine glede njih.

Kar je res veličastno katarzično pri vsem skupaj pa je to, da sem se po tem, ko sem tole zapisala, te konkretne bolečine nehala “oklepati”.

In nekemu atomu v meni se je začelo zdeti, da zdaj, po dvajsetih letih, lahko spet globoko ljubim.

Da lahko spet tvegam in da se lahko spet brez strahu predam.

V bistvu ne moškemu, ampak – sami sebi, znotraj odnosa z njim.

Ker za to pravzaprav gre.

 

Hvala ti, ljubezen mojega življenja.

Helmut Newton Photography


Izsek iz filma Jasmina Durakovića, “Sevdah za Karima” (2010).

No Comments

Post A Comment