Seks, kombajn in razbita pločevina

Ne, ta kombinacija mene ne rajca. (No, al jo moram pa še preizkusiti?)  Je pa dejstvo, da ko si načaraš totalko na avtu (no, ali pa nenadno, težko nesrečo ali hudo bolezen vašega otroka, živalice, kogarkoli ljubljenega!), je to ponavadi tudi “totalka” v tvojem življenju. Al pa še boljš – generalno čiščenje.

Tako kot stanje našega fizičnega telesa, je tudi stanje naših prevoznih sredstev in elektronskih naprav vedno odsev našega duha oziroma notranjega (ne)ravnovesja. Če ti kašna od mašin od pogosteje crkava / se izgublja / hrešči / ti kakorkoli “nagaja”…si zagotovo v podobno razčefukanem stanju tudi ti sam.

V življenju sem doslej imela dve totalki na avtu – o eni nedavni sem vam že pripovedovala: https://slavetomyself.com/mladga-ragbijista-nikol-spustit-vase-al-pa-za-volan/, tale druga se mi je pa zgodila pred petnajstimi leti, na vrhuncu moje novinarske kariere.

Bila sem prodorna in precej (pre)drzna novinarka Playboya, ki smo ga takrat šele plasirali med zadrte slovenceljne kot revijo z dobrimi članki in erotičnim nabojem in moje neprizanesljivo ostro pero me je (seveda v kombinaciji z dobro mero brezsramne spolne radoživosti!) katapultiralo skoraj čez noč med “Lady-Nova-Slovenske novice-kaoneki-zvezde” . Totaaaaaaaaaaaaaalen fejk-bulšit, ampak jebiga, s promocijskega vidika si pa za začetek kariere mlade, našpičene punce, s tedaj še zelo te naše, šentflorjanske “slave” lačnim egom,  česa boljšega sploh ne moreš zamislit!!

Mi pa žal ni samo imponirala ta moja medijska izpostavljenost (ki je v bistvu en tak nju-edž-sramotilni steber ali pa še bolje kar instant-sežig sodobnih čarovnic na grmadi!) – prisotnost v slovenskem “javnem peskovniku” me je, kot dvajsetletno mulo, tudi precej nervirala in begala, celo plašila!

Ko so se pojavile v enem izmed zametkov rumenih revij pri nas prve paparac-fotke (in za ta jebeni yellow-press-photo-debut so izbrali prav mene, čeprav sem takrat delala za to časopisno hišo, kar se mi zdi še danes ultimativen primer profesionalne izdaje!) in mojega tedanjega ljubimca, prav tako zelo medijsko izpostavljenega poslovneža, se nisem več počutila varno. Fak, še v jebeno štacuno za vogalom nisem več šla sproščeno kot navaden človek!  Ko so se začele pojavljati že novičke v stilu, da so me “zasačili” v trgovini s spodnjim perilom (what the fuck?!?!), sem pa začela postajati že kar rahlo paranoična. Zdelo se mi je, da bolščijo vame še v kurčevi čakalnici pri zdravniku in na prehodu za pešče!! Tudi kopati sem se nehala gola na morju – takrat so postale tovrstne, kvazi paparaci-fotke, sploh strašno hot & in….ma, za popizdit!!  Nisem se dobro znašla v tej plehki, medijski norosti…Neko čudno, ambivalentno pozicijo sem vzpostavila do svoje javne izpostavljenosti…kot kakšna žena nasilnega alkoholika – nek del mene si je odvisniško želel tega soja žarometov, že kar čudno mi je bilo, če me štiri dni zaporedoma ni bilo v nobenem cajtngu, obenem se mi je pa prav fizično gnusilo vse to!

Ampak, nimaš kej…poskušala sem vse to potisniti čim bolj na stranski tir svojega toka podzvesti, da je ostajalo še dovolj energije za furat svojo špuro glede posla in kreative. Kar mi je tudi uspelo, ker sem se se zavihtela še v istem letu iz novinarskih voda naprej v politiko.  No, medijski masaker v času dela v novinarstvu je bil otroški vrtec proti temu, kar je sledilo v politiki, ampak o tem kdaj kasneje…no, ali pa tudi raje ne.

Kakorkoli…saj veste, kaj vaša Joži vedno pravi: ni fuka bez kreative & posla in ni kreative & posla brez obilice fuka! In tako je biznis-rompompom sinhrono spremljal tudi fuk-rompompom. Nekako se pač moraš pri vsem tem stresu razelektriti, jebiga!

Ljubimci so si v tistih letih podajali kljuko mojega stanovanja. Od sosedov sem dobivala tedensko pripopane listke na vrata stanovanja v stilu: “Počnite intimne stvari prosim bolj potiho. Hvala. Vaš sosed.” , crknila mi je zlata ribica (sem jo pa pokopala z najvišjimi državniškimi častmi!), vsak teden sem imela z žebljem preluknjano najmanj eno gumo na avtu, izgubila sem od raztresenosti v štirih mesecih tri denarnice z vsemi mogočimi karticami, na vrata sem dobivala razpizdene (z belo peno na ustih!), žene in punce od mojih ljubimcev, ki so mi med fuki sveto dopovedovali, da “so se itak ločili ali dokončno in sporazumno razšli” (pizdavammatrna, prasci lažnivi!!!), kljub obilici dela nisem izpustila niti enega žura (in na skoraj vsakem sem tako navdušeno plesala, da sem se,  prepotena, srečna in pijana ko kanta, vračala šele zgodaj zjutraj domov), od mestnega redarstva sem fasala v tistem obdobju mesečno od devet do šestnajst kazni za nepravilno parkiranje, ker sem od ljubimcev odhajala, ko je noč (in s tem brezplačno parkiranje) že davno minila, enkrat sem celo pozabila zjutraj, ob odhodu na redakcijo, ključe v vratih svojega avta in ko sem se vrnila zvečer na parkirišče – avta nikjer!!!  (policija ga je par ur kasneje našla lepo parkiranega, s ključi vred, le nekaj kilometrov stran), tako da sem polnila tudi stolpce črne kronike z bombastičnimi naslovi v stilu “Raztresena pozabljivka pustila ključe v vratih avtomobila”…. pizdaAAAaaAAAaaaaa***!+!*!*!*!*++++++*********….RAZFUK STOLETJA!!!

No, in v tem deliriju poslovnih uspehov, ustvarjalnosti, športa, čudovitih izletov, zblaznelih žurov in nebeških fukov, ko sem morala poizkusiti tudi to, kako je, če – kot v kmetijstvu –  kolobariš in imaš vzporedno tri tipe naenkrat (seveda drug za drugega niso vedeli, jebiganisamnijajabudala!), sem se nekega sobotnega dopoldneva odpeljala na Gorenjsko, kjer sem bila zmenjena z mojim rokometašem za kosilo.

Izčrpana do amena, ampak res zelooOO000o00OOOooo zadovoljna zaradi vseh uspehov, sem – visoko organizirana in gestapovsko disciplinirana – pošlihtala vso običajno vikend-logistiko, ki so jo zahtevali trije vzporedni moški in vsa dinamika mojega ostalega osebnega in poslovnega življenja, se vsedla v avto, si nabila muziko in raztresena odfrfotala. Ko sem se zatopila v misli, kako mi bo časovno uspelo danes opraviti z laverjem št. 1 na Gorenjskem in do jutra priti do laverja št. 2, ki me je že čakal na barki v portoroški marini, ker sva želela odit za dva dni jadrat, potem pa zaključiti v ponedeljek zvečer Trstu, pred kaminom, pri laverju št. 3, vmes sem pa vlekla iz torbice šminke, pa menjala muziko, pa jedla sendvič, pa si popravljala lase, pa se spraševala, če je sploh prav vse to, kar delam….sem naenkrat, v delčku sekunde, izgubila nadzor nad volanom…spominjam se samo še tega, da me je zaneslo na rob ceste in potem direkt v orjaški, rdeči kombajn, ki je stal pred veliko kmetijo ob njej.

Počilo je ko prasica.

In me potem odbilo od kombajna (ki se jebeno skoraj ni premaknil, prasec debeli!) in zavrtelo okrog moje osi.

Varnostni pas, ki me je sicer zadržal, da nisem treščila s telesom naprej v vetrobransko steklo, me je zarezal čez prsni koš, da me je “prepognilo” čezenj in nekaj trenutkov nisem mogla dihati, v spodnji del nog se mi je pa dobesedno zaril del navznoter pogreznjene armature. Še danes imam na spodnjem delu desne noge, kjer je bila dobesedno luknja od te “pločevinaste penetracije”, elipsasto brazgotino.

Jebiga, kombajn je le kombajn.

Vse naokrog se je kadilo, v zraku je bil vonj po zažgani gumi.

Spominjam se prvega svojega filinga po poku in ko se je avto nehal vrteti po cestišču – okej sem, sem si rekla, ampak nekaj je na hrbtu narobe…

Instinktivno sem se hitro odpela in stekla iz avta, na rob ceste.

Stiskalo me je v prsih in v hrbtenici, še vedno sem težko dihala.

Iz noge, kamor se mi je zaril del armature, mi je v curku polzela kri do stopala, čez roza natikače z biserčki in naprej, na razbeljeni asfalt…

Moj ljubimec (številka 1), ki je z motorjem vozil za menoj, je vse skupaj videl, takoj poklical policijo in rešilce, pritekel do mene in mi ukazal, naj mirujem, dokler ne vem, če sem res vsa v enem kosu.

Moja mini lupinica, moj prvi avto, ni zdržal te pizdarije.

Samo še naložila ga je avtovleka in odpeljala na pločevinasto pokopališče.

Papa, moj avtoček s plišastim ježkom Bogdanom in račko Smiljano na zadnjih sedežih!

Mene pa so z rešilcem odpeljali na Jesenice, na urgenco.

Pizdarija.

Nosila, sirena, gospa, kje imate prometno in vozniško, je kdo z vami, lahko koga pokličemo….?

Mučno čakanje na hodniku bolnice.

Gledam v strop sredi vročega poletja.

Bom sploh imela kaj od njega letos…?!?

Mi bo kdo od teh ljubimcev stal ob strani tudi takšni, raztreščeni na prafaktorje?!?

Fak.

Ultrazvok notranjih organov: vse ok, imate pa žolčne kamne gospodična, a to veste?

U klinac naj gre vse, a še ta drek, nooooo?!?! (No, nekaj let kasneje sem si, sredi izjemno stresne službe piarovke ministra za kulturo, privoščila olajšujoče doloooooooogo in res lepo bolniško, ko sem si jih dala odstraniti.)

Rentgen hrbtenice: vse ok, kar pojdite domov, ampak počivajte.

In sem šla.

Ampak….pizda jim šalabajzerskazdravniškajeseniška!!!

Čez mesec dni so mi namreč na rednem pregledu v Kliničnem centru ugotovili, da so me na Jesenicah – pazi to! – šlampasto slikali torakalno in so SPREGLEDALI, da sem imela – sicer k sreči stabilni! –  zlom dvanajstega vretenca, TH 12.

Za popizdit.

In jaz sem se en mesec, do tega pregleda v KC, z zlomljenim vretencem, vozila na kolesu vsak dan na redakcijo, z ogromnim nahrbtnikom na sebi, ker seveda avta nisem imela več.

Ampak kaj hujšega zaradi tega moji hrbtenici k sreči ni bilo.

V bistvu je bilo še najhuje prenesti prestrašeni bes zdravnika (jebiga, spet eden izmed mojih bivših ljubimcev!), ki je – namesto na svoje površne stanovske kolege z Gorenjske – zijal kar name (!!!), tam na nosilih v KC, češ, kako sem neodgovorna. (Tudi ljudje si dovolijo biti prasičke do tebe IZKLJUČNO takrat, ko si energetsko pokrevsan!)

Pa seveda me je takoj imobiliziral in mi dal kahlo pod rit.

Fak, kakšna dvojna degradacija.

In kaj naj zdaj, s tem zastarelim zlomom vretenca?!?!, sem ga vprašala in delala zraven blik-blink s trepalničkami, ker – kurc, ne morem iz svoje kože kronične spogledljivke…

Jah, nič, je rekel moj bivši (joooooj, spet bi ga požgala, tok je bil seksi v tisti beli halji, maderfakerrrrr!!! – res me nevarno vznemirjajo tipi v uniformah…!!) –  kar železno opornico okrog života, nobenih prepogibanj, strogo mirovanje, dokler ne opravimo vseh preiskav in se ne prepričamo, da kakšen živec ni kje priščipnjen, potem pa po protokolu – redne terapije v Soči čez nekaj mesecev in počaaaaaasno okrevanje.

Jeba.

Jaz pa s svojim laverjem številka 2, h kateremu mi tisto nedeljo, takoj po nesreči, seveda ni uspelo priti na jadrnico (pizda, kok me je takrat, po trku, še vso noč bolelo celo telo, kot bi me zgarbal kakšen tip!!!), zmenjena, da greva v Berlin.

Jah, in če se jaz nekaj odločim, pač speljem, tudi z zlomljeno hrbtenico – nemudoma sem pol kliničnega u luft vrgla, da so vse preiskave naredili v dveh dneh, namesto v enem tednu, da sem potem lahko šla s tem maderfakerjem v Berlin in so me vsi cariniki debelo gledali na letališču, ker je zaradi kovinske opornice vse piskalo na njihovih detektorjih, kot bi švercala sedem brzostrelk pod jebenim Agent Provocateur modrcem.

Kako ponižujoče.

Ampak sem vzela z nekaj samoironije vse skupaj in – preživela tudi to.

Sesula sem se šele, ko sva se zvečer v hohštaplerajskonobl hotelu ulegla v posteljo.

Spet sem si previdno odpela jekleni oklep in ga z vajeno kretnjo previdno snela s telesa, da nisem prepogibala hrbtenice. Potem sem si nekako oblekla čipkasto, nežno vijolično spalno srajčko z naramnicami iz tisočih drobnih pentljic in – zajokala.

In nisem mogla nehati.

Vse je šlo iz mene.

Jezovi porušeni, Soča, Amazonka in Jangcegijang skupaj so mi vreli iz oči (kurc, spet sfukane vse sveže inštalirane umetne trepalničke!!!), ta emocionalni retardiranec zraven mene, moj laver št. 2, je pa uspel izdaviti le: “A dej no, sej ni tok hudo vse skupi.”

Fak juuuuuuuu, debil!!!

Ampak moški te čuti in spoštuje in ljubi točno toliko, kot ženska samo sebe.

Če si sama do sebe emocionalno govedo, boš fasala identično emocionalno govedo nase.

In vase.

In če se boš cenila kot princesko na zrnu graha, te bo tudi dedec.

(Če te pa ne bo, se bosta pa itak kmalu razšla, kar se vse, kar ni na isti frekvenci, razjebe, ker esenci vaju dveh nista več kompatibilni.)

To sem se v tisti pofukani postelji s satenastim pregrinjalom in s čudovito, a brezčutno zverino ob sebi, naučila za celo življenje.

Resda sem rabila še par naknadnih, zelo krutih tovrstnih izpitov, dokler nisem lekcije osvojila in ponotranjila loveyourselffirst – ženskega stališča (ki dejansko “zdravi” tudi moškega!), ampak tista noč v Berlinu je bila glede tega prelomna.

Moški so mi lomili srce in tudi jaz sem jim ga, vse dokler si nisem sama nalomila hrbtenice.

In to točno v predelu srčne čakre, kar tudi ni naključje.

Kurc, sem že morala treščiti v kombajn, da sem s tem tudi svoje “kolobarjenje” dokončno prepustila področju poljedelstva, jaz sem pa z njim – vsaj med rjuhami – zaključila.

Vsakršni skrajni negativizem – lahko je to jeza nase ali na nekoga drugega, tvoje laži, prevare ali kakršnakoli bolečina, ki jo povzročaš (morda sicer iz čiste nemoči!) sočloveku, je dejansko nož v tvoje lastno srce.

In izključno na teh nizkih frekvencah se nam zgodijo nesreče, bolezni, vse vrste čustvenih katastrof in večjih ali manjših poškodb, ki so dejansko oblika podzavestnega samokaznovanja zaradi občutkov krivde.

Ker dejansko zelooooooo dobro vemo, kdaj delamo gorje sebi ali drugemu. Samo prekinemo ne s tem početjem, čeprav nam Bog to najprej šepeta, potem glasno govori in če ga ne zaslišimo tudi, ko zakriči, naredi – potres.

Vaša Joži jih je imela kar nekaj – in to 10. stopnje po Mercallijevi lestvici! – ena izmed njih je bila tudi ohromitev moje psičke po napadu ovčarja (več o tem na mojem drugem blogu o Ulli: https://www.ulla.si/ljubezen-na-povodcu/,) kar se je – kakopak! – zgodilo v intervalu mojega strahotnega besa do staršev (zdaj šele vidim, da gorje vsakomur, ki ima to bazo z roditelji nerazčiščeno – kot sluz se razvleče ta negativa na vsa področja vašega življenja zaradi intenzitete tega tipa odnosa!!), zamere do nekdanjih ljubimcev in obenem izjemne izčrpanosti ob zaključku zahtevnega projekta.  Zmagovalna kombinacija za tragedije.

Ampak…klinc, svet bi bil jebeno dolgočasen, če bi bili vsi celo svoje življenje bogaboječe krepostni, olikani in pošteni.

Prav nepremišljeni meandri iz vsega “primernega in dovoljenega” so tisti žmoht, ki poganja lajf.

In poraja umetniški navdih.

No…ni se vam zdaj treba ravno zakantat z avtom v zid, da bi lahko napisali še en Triptih Agate Schwarzkobler ali naslikali novo Guernico, lahko pa si v sivini svojih, prav zavidljivo poštirkanih življenj, kdaj pa kdaj dovolite tudi kakšno tako debilno prismodarijo, da se je boste še sami sramovali.

Ker….kako boš vendar začutil sladkost odpuščanja sebi, če ga nisi prej sakramensko polomil?!?

Zato: hvala za vse srčne in pločevinske totalke v mojem lajfu – Jezusovo delo opravljajo.

 

 

No Comments

Post A Comment