Poroka z moškim=emocionalno koncentracijsko taborišče

Zadnjič se je en poročen tip mojih let (govejažupaintestankrompirbaboukuhnopasebenaŠmarko-varianta) spotaknil ob moj stavek na fejsbuku, da: “….me v klešče zakonskega jarma žiubuh ne more spravit. Vsaj v moji tokratni inkarnaciji najbrž ne.”

Požokala sem očitno v neko njegovo rano in me je vprašal: “Ja, kaj je pa takoooooo groznega glede poroke?”

No, tkole, muci – zate in za vse tebi podobne, ki si niso takrat upali napisati ničesar, sem pa čutila, da so jih strrrrrrrrrrrrršn prsti srbeli:

Trikrat bi se lahko poročila v življenju, dejansko so bili vsi trije fantje, ki so me v nekem trenutku zveze zaprosili za roko, zelo fajn ljudje, ampak Amazonka v meni je čutila, da bi bilo pravno-formalno ovekovečenje ljubezni, ki je prav zaradi globine tako neznosno ranljiva (!), grozodejstvo. Ker ljubezen lahko nek tak formalizem zbanalizira in zdrobi v prah in ostane samo še – pogorišče dveh teles.

Začutila sem, da bi privolitev v poroko lahko bila – vsaj v mojem primeru – strašno pogubna; ne samo zame, ampak za oba.

Pa priznam, da sem kar nekaj let gojila v sebi idejo o zakonu in o romantični poroki v belem s svojim kurčevim, nikolividenim princem iz sanj in bila sem tudi jebeno sfrustrirana zaradi ambivalentnega občutka, da me obenem ta doživljenjska zaveza sicer na nek način rajca, a podzavestno tudi odbija, celo plaši.

Nč kaj fajn filing.

Kar malo shizofren, pravzaprav.

Še posebej, če si bombardiran s temi klišejskimi zgodbami o ljubezenski sreči in jebenih šopkih, ki letajo po zraku po koncu poročnega obreda v vseh romantičnih komedijah in če te dnevno filajo s shiranimi nevestami z bleščicami in v banana-frizurah na instagramu.

Potem se je pa, po letih in letih teh blodnjavih, dvoreznih filingov o poroki in dvojini, nekega jutra, u šusu – kar prestrelilo me je, se prav spomnim! – zgodila totalna jasnost v meni in nekje iz dna mojih ledvic ven je nenadoma skočil stavek: dejansko jaz nimam v svojem genotipu injektiranega tega zapisa o tesni bližini z moškim!

Ta matrica, ta zapis iz kolektivnega nezavednega, preprosto – ni v meni.

Jaz enostavno nimam, vibracijsko ne posedujem, tega “Micka&Francelj-marriage-necessity-mindset-a”, ko si dva obljubita zvestobo do groba, potem se pa – po treh otrocih, do vratu v kreditih in lizingih, naveličana vsak samega sebe in drug drugega, – skurbata in stolčeta po parih letih tako veličastno, da ima urednik črne kronike v Slovenskih novicah zapolnjeno rubriko za nekaj mesecev v naprej.

Ta inteziteta sobivanja, kot jo predvideva konvencionalni krščanski zakon (ki je za moje pojme totaaaaaalno dinozaverski, sprt s primarno človeško naravo “raziskovalca” in ga je že davno povozil čas!), je praviloma pogubna in uničujoča.

Partnerstvo znotraj takih okovov se žal zelo kmalu sprevrže v parazitstvo v vseh oblikah.

Vsem svetlim izjemam, ki uspejo v tej nenaravno veliki bližini, prav sprevrženo podobni simbiozi mati-otrok (!) ohranjati svojo samobitnost in zdravo mero avtoerotike ter s tem poskrbeti, da ne crknejo medsebojno spoštovanje, strast in poželenje po partnerju, pa res vsa čast.

Ker to pa pomeni disciplinirano garanje na sebi in močno duhovno telovadbo.

No, za Joži, ki raje miga še kako drugače, bi bil tak klišejski zakon približno tako, kot da bi me vsak dan poslali v rudnik ali emocionalno koncentracijsko taborišče.

Seveda pa kljub temu še vedno verjamem v Ljubezen in se z veseljem pustim življenju tudi presenetiti…! 💕

Ellen von Unwerth Photography.

2 komentarja
  • Pinki
    Posted at 13:51h, 25 februarja Odgovori

    Pred kratkim sem naletela na vaš blog in v vseh zapisih, ki sem jih do zdaj prebrala, našla delčke svojega razmišljala, še najbolj pa v tem 🙂
    Nikoli nisem čutila v sebi želje po poroki in sem se vsem, vključno s starši zdela čudna, pol kufer imela komentarjev, da v dvoje je pa lažje živet skupaj , lažje položnice plačevat ?!?, kdo ti bo pa na stara leta pomagal …. in dejansko sem imela nekaj “nočnih mor ” ko se mi je sanjalo, da se poročim in vedno sem v sanjah poroko tik pred zdajci odpovedala 🙂
    In sem vesela, da nisem edina s takim razmišljanjem !
    Čestitke za vse do zdaj prebrano, me pa čaka še nekaj branja

  • Jožica Srbež
    Posted at 11:15h, 26 februarja Odgovori

    Najlepša hvala in me res veseli, če ste se našli v mojih zapisih! 😉 Nikakršnih kompromisov s samo seboj vam ni treba sklepati glede prav ničesar – samo še naprej si dovoljujte biti vse to, kar ste; življenje takšno srčnost in pogum vedno, brez izjeme, bogato nagradi! Vse dobro in prijetno prebiranje še naprej!

Post A Comment