Nočitev z zajtrkom?!? Kr pozab, muci.

Po tem, ko sva se srečala na kavi, se je njegovi ženi odtrgalo. Nekako smo se znašli vsi trije naenkrat v njunem stanovanju. Ženska je norela je po sobah, črni potoki maskare so ji polzeli po licih, ko je med jokom, kot zmešana furija, drvela iz sobe v sobo, opletala  po zraku s svojimi dolgimi, črnimi kodri in kričala: “Sem vedela, da si se zaljubil vanjo, sem vedela!!” Medtem, ko sem jo jaz vsa pretresena gledala, je njen mož stal zavidljivo ležerno za mojim hrbtom in mi samo čez ramo zašepetal: “Pusti jo. Se bo že umirila.”

To sceno sem sanjala dva dni preden sem se s tem konkretnim moškim res srečala na kosilu, v predmestju Dunaja. Takšni brejnstormingi z zanimivimi, kreativnimi ljudmi, kot je on, ki si dovolijo v ustvarjanju še več norosti kot jaz, so vedno poživljajoči! Povedala sem mu do potankosti, kaj sem sanjala in kljub temu, da ve, da si svoje sanje, ki so velikokrat prav strašljivo preroške, vsako jutro zapisujem, mi osupel reče : “Joj…a veš, da se ji je res kompletno odtrgalo, ko sem ji rekel, da grem s tabo na kosilo…”

Besa drugih ljudi, ker jih ogroža moja moč, še vedno ne znam vzeti kot kompliment, ampak zgolj kot strupeno motnjo v mojem lajfu. Ker mi to res ne imponira, mu malo jezno, predvsem pa skrajno naveličana enih in istih zgodb jeznoritih žensk, odvrnem : “Ej, če hočeš, da ti bo dala mir, naslednjič kar še njo pripelji na kosilo, da bo videla, da se nisva šla požgat v sekret restavracije! No, al se bova pa šla, ampak bova še njo s seboj vzela!”

Zarežala sva se, imela super debato in ko sva se poslovila, sem se – kljub uspešnemu sestanku in napajajoči, novi energiji, malo čudno počutila. Ne samo, da mi gredo že pošteno na kurac te zdrahe parov, v katere me (ne)hote vključujejo, tudi nekako “odveč” na tem svetu sem se počutila. Kot ena “sistemska napaka” na tem planetu. Kot en osamljeni, plutovinasti plovec sredi oceana zblaznelih moških in žensk, ki se najprej pofukajo in splodijo, potem skurbajo al pa kar postrelijo, nato pa hopaaaaa!, gremo ponavljat identični izpit z naslednjo osebo. Jovo na novo. Al pa ostanejo skupaj, ampak se do konca lajfa “razhajajo”, dokler jih itak smrt ne loči.

Jaz se te partnerske folklore ne znam špilat, jebiga. In ker osebno in poslovno tako brezkompromisno sledim sebi, kot bi bila muhasti otrok pri 42-ih, sem navajena biti pain in the ass  in smrtnonosna grožnja že celo svoje življenje marsikomu na poslovnem parketu ali zasebno.  Ampak tokrat je bil pa čeber moje jeze že do roba poln.  Zazdelo se mi je, kot da bi bila skorajda “kužna” – in to (prvič) zato, ker je on – kljub očitni naveličanosti partnerke – vseeno tiho “trepetal” še med najinim nedolžnim kosilom za svoj – že itak tako totalno, v jedru sfukani zakon, da ga tudi eno tako mimobežno druženje lahko resno ogrozi in drugič tudi zato, ker mi je ona – po krivici! – vibracijsko pošiljala svoj bes. In jaz vse to zelo čutim. (Najbrž bi babo fasala direkt na vrata, če bi se samo še enkrat dobila z njenim možem na kavi.)

Ej, drage moje dame, jaz nisem kriva, če si je samsko življenje (z veliiiiiiiiiko svobode, brez štempljanja v pisarni vsako jutro in z mnogoterimi ljubimci v moji postelji), izbralo mene. Nisem si ga jaz, da ne bo pomote. To se ti pač zgodi, ker v nekem trenutku odfukaš vse konvencionalne forme in nočeš več scat proti vetru s tem, da bi se poskušal pospraviti v partnerske in poklicne škatlice in predalčke, kot so te učili starši, da je “dobro, varno, spodobno in pravilno”. V teh togih strukturah se je meni, divji duši kot sem, vse izjalovilo.  Ampak dobesedno: FSE. Zato me je  “lajf amazonke”  enostavno poklical, ker tistega življenja, ki ga živi 99 odstotkov ljudi (in sem ga kot pridna piflarka poskušala tudi jaz), enostavno nisem sfolgala več. Ker me je dušilo in delalo tesnobno zaradi svoje poštirkanosti. In potem izbereš – sicer navidezno strašno prijetno, a dejansko neskončno težjo življenjsko špuro – začneš hoditi po poti do samega sebe.

Zajeban do daske.

Ampak ne zamenjam, a mi verjamete?

Pa čeprav imam zaradi svoje samosvojosti in neprikritega zadovoljstva s seboj (ki ga uspem – včasih res pojma nimam, kako?! – iskreno čutiti kljub obilici težav!), na tone raznovrstnih razjarjenih pičkic nad glavo, ker jim predstavljam grožnjo za odvzem njihove “infrastukture s penisom in denarnico”.

Ko sem se vračala s tega kosila iz Avstrije nazaj v Ljubljano, me je po poti spreletelo, da moram podariti en poseben zapis na blogu ne samo tej razpičkeni soprogi, ampak vsem vezanim ženskam, ki se zbojijo za svoje moške, ko se jim jaz približam.

Drage moje, vem: ni vam lahko – gonijo se vam tipi okrog k pr norcih in to je nekaj najstrašnejšega, kar sem doživela mnogokrat tudi sama – res redke so izjeme med uspešnimi moškimi (drugi mene osebno itak ne zanimajo), ki imajo svoj kurac vsaj relativno na daljincu, ker….biološki ustroj moškega – lovca in oplojevalca in pa življenjske priložnosti (ki delajo tatu!), pač prispevajo svoje.

Ampak ogromno pa k takšnemu obnašanju moškega prispevate, oprostite mi, tudi ve  – in to z zjebano samopodobo  iz otroštva (madontiš, saj že mrgoli zdravilcev duše in terapevtov tudi v Sloveniji – bejžte rajš kot na manikuro al pa k frizerju, na eno res dobro terapevtsko seanso vsak teden! ) In….a vam res ni jasno, da če dedca praktično takoj po podpisu poročne listine začnete obravnavati kot faking nepremičnino, s katero lahko upravljate, al pa kot zadetek na loteriji al pa kr kot jelenjo trofejo na leseni steni dedkove vikend-hišice, da vam bo še raje spizdeval?!?  S svojo ljubosumnostjo in sumničavostjo si delate medvedjo uslugo, ker moški potem še toliko raje rine v potuhnjeno življenje dvoživke, z do potankosti razdelanim sistemom varanja.

Če svojga dedca še na kosilo z drugo žensko ne spustite brez dolgega nosu, brez dvodnevne tihe maše ali celo brez kričanja nanj, potem vam svetujem, da ga odslej še v trgovino na povodcu peljete, na sekret pa osebno spremljate. In pridržite mu tam še ta njegov vele-cenjeni in tako žleht penis, ko bo lulal. Pa še dobr ga obrište al pa kr rajš operte po tem. Da bo ziher.

In potem še naprej krivite druge ženske za to, kar vam ta vaš grdi, grdi možek počne za hrbtom. Ne boste daleč prišle, verjemite mi. Zaletele se boste v lastno senco.

In še to, lubice moje – tale Joži, ki je poosebitev “grožnje za razpad vašega sistema”, hodi za razliko od vas, ki se večinoma vse čustveno in finančno “šlepate” na soproge, že praktično ves svoj lajf (no, če odštejem svoje tri resnejše zveze), sama spat. S svojo psičko pod kovtrom, ovitim v roza posteljnino in oblečena v roza, Agent Provocateur, svileno pižamco s čipkastimi naramnicami. Jaz si – za razliko od vas – sama plačujem račune in se jebem z avto-mehankarji in električarji. In jaz si sama zaližem rane, ko življenje trešči po meni z vso silo.  Ne jokcam tipu na ramenih in ne rjovem na otroke, če imam težave s seboj.

Ampak zaradi vsega tega ne mislite, da si vam želim ukrasti ta vaš “tampon” v obliki partnerja ali moža, vam odvzeti ta vaš “priročni filter” za pucanje vaših težav!

Pa veste, zakaj ne?

Ne zato, ker bi bila strššššššn krepostna ali bogaboječe poštena ali kurčevo krščansko preplašena pred lastnimi grehi (nekoč tudi zame ni bilo meja in sem se seveda večkrat pridno preizkusila tudi v tej pogubni olimpijski disciplini, biti ljubica), ampak zato, ker bi s tem, ko bi si moškega pripopala nase za 24 ur na dan, sedem dni v tednu, za več let ali celo za življenje, ogrozila samo sebe.

Po tolikih svojih poizkusih zgolj navidezno složnega bivanja v konvencionalnih zvezah, kot se jih greste že leta in leta ve (sicer vso spoštovanje in….morda bo kdaj tudi pri meni vse drugače…?), namreč zelo dobro vem, kaj si od moškega želim, kaj potrebujem in česa ne. Meni je inteligenten, senzibilen, kreativen dedec kot gorivo, ki poganja moj kreativno-erotični motor (faking dizelski agregat imam vsebi že od otroštva: 107 tisoč konjskih moči razvije pri 102. vrtljajih v minuti – čisti strup, pa še redno servisiran in vrhunsko ohranjen!) In če mi bo kot bitje zanimiv tudi vaš mož ali partner, si ga bom “energetsko vzela” na kosilu ali kavi, in to kot dodatno moč za svoje ustvarjanje in za podžiganje svojega erosa do lajfa.

Ampak zgolj to.

Zadeta in pijana biti na orgijah z enim ali več tipi, tudi vezanimi…ej, to sem v letih svojga razvratnega lajfa dodobra “oddelala”.

Rajš se res vrhunsko, “breztelesno kurim” s tipom – tooooooo je šele poživljajoča elektrika in to še brez občutkov krivde!

Poleg tega sem si mukoma in stežka – glede ljubimkanja s poročenimi in vezanimi – sčistila svojo karmo in ne prenesem več te packarije na duši (na spucani srajčki se pa madež še toliko bolj pozna, knede?!) in nenazadnje –  v tisti sekundi, ko vašemu soprogu špricne tista njegova utekočinjena beljakovina v kondom (no, včasih je tudi direkt vame, s čimer sem fasala še vso vašo jezo in grozo v sebe in  s tem se niti slučajno ne bi več zastrupljala!) al pa spolzi njegova sperma na rjuho pod najinima prepotenima in zadihanima telesoma, mene vse mine. Ko moški ob meni poskuša potoniti med smrčanjem (=zakurblanjem motorke), ki ga obupno sovražim, v blagodejni postkoitalni dremež, me ne zanima več.

A ste me slišale?!? Jaz sem kot bogomoljka, ki po paritvenemu plesu partnerja popapa za večerjo. Meni moški v tistem trenutku poorgazmičnega olajšanja postane tako vsakdanji in profan, da si želim samo še direkt domov, pod moj roza kovter, k moji psički.

Nočitev z zajtrkom?!? Kr pozab, muci! To odpade.

Še pred jutrom odidem od njega ali pa ga vljudno odslovim.

Poleg tega vam vašega tipa ne bom odpeljala v svoje življenje za večno, ker se mi ne da zgubljat živcev s pokvekami, kar žal večina moških postane v dvojini (izjemam se opravičujem!!), ker se v njih ob ženski večinoma aktivira posrani in jokavi sinček, ki sila rad nervira nadomestek matere – svojo partnerko ali ženo. Ej, ne da se men tega.  Škoda mojga lajfa za ta balast. Ta davek na dvojino je zame previsok. Pa že pol rajš plačujem državi za honorarje od svojih napajajočih projektov.

In čeprav že ptiči čivkajo, dajmo utrdit snov s ponavljanjem:  poleg vsega zgoraj naštetega moški mene vsakič znova prav ljubko zasužnji z orgazmom. Z užitkom, ki mi ga pričara, padem “v njega” in s tem “iz same sebe”. In postanem potešena, a tudi podrejena in notranje raztreščena. In s tem izgubim avtomatično igro.

Dokler pa si vaš moški ne polasti mojega telesa, sem njemu kraljica, predvsem pa sem to tudi sama sebi  – in ta status si želim ohraniti ob druženju z njim, ker vse drugo vodi v pogubo. Mojo lastno, jebe se meni za vaju dva, čisto iskreno.

Zato se teh nevarnih iger z garantirano pošvedranim izidom z vezanimi tipi niti slučajno več ne grem, ker mi je še v perspektivnejših kombinacijah, s samskimi moškimi, to preigravanje vlog in pozicij, ki se začne odvrtavati po prvi izmenjavi telesnih tekočin, velikanski izziv.

Zaradi vsega naštetega zelo rada rečem: ko pride do kurca, gre vse u kurac.

Vaša Joži je torej ena taka, nasmejana črna vdova, z belo auro in neuničljivim fetišem na samo sebe (pa ne me zdej jebat z narcisistično motnjo al pa kej podobnega, ker…kako boš vendar navdih komu drugemu, če ne boš najprej samemu sebi?!?!).

Jebiga, hitro kozumiram lajf, hitro goltam, prežvečim in izpljunem moške in hitro se naveličam same sebe ob njih.

Sem pa seveda s takim slogom ves čas nekako “na presečišču” svojega življenja.

In na prepihu.

Ni postanka, ni oddiha, ni neke zunanje “varnosti”.

Ampak družabni samotarki, kot sem, dejansko paše, da se na desetine moških pretaka skozi moj lajf, ob tem sem pa nenehno sama in svobodna, pa četudi brez “back up-a”.

Res pa je, da hitrim  in vznemirjujočim srečanjem sledijo tudi hitri in boleči razhodi – ali odidem jaz, ali pa odide moški – k drugi ženski, k drugemu moškemu al pa kar v drugo galaksijo. S slednjimi imam potem zmenke ob plapolanju sveč samo še na ljubljanskih Žalah.

Zlo fukiš.

Pa tut zlo težko.

Je pa v tej moji permanentni čustveni drami tudi nekaj izjemno poživljajočega – po zaslugi tolikih srečanj in razhodov z moškimi se vsakič znova rodim v novo sebe. Razhod, drama, lekcija, nova jaz.

Razhod, drama, lekcija, nova jaz.

Ne rojevam otrok, rojevam pa nove oblike sebe.

In to brez epiduralne.

Boli za popizdit, ampak je vredno.

Vsi ti razhodi so moje male, duhovne smrti, ki jim vsakič sledi Kristusovo vstajenje.

Moj lajf je res en dooooolg, Velikonočni ponedeljek, s kratko kavo.

Kje bom torej, tragikomična figura kot sem, pri vsem svojem čustvenem rokendrolu, prebavljala sproti še ves drek vas in vaših soprogov??!?!

Ne privre dovolj donata iz podzemlja v Rogaški, da bi vse to spravila skozi svoje črevo.

Pa če imaš, lubica moja, moža ali fanta z ljubkim, bejbi-ksihtkom Brada Pitta, z apolonskim torzom Tigerja Woodsa, intelektom Billa Gatesa, humorjem Adama Sandlerja in s senzibilnostjo samega, presvetega Bude.

Tudi če si našla vse to v enem človeku, ki ti ga je uspelo obenem še uloviti za moža, se ga jaz ne bom dotaknila.

Prehodila sem preveč težko pot, da bi samo še enkrat podlegla kot sužnja lastnemu, hipnemu užitku.

Tri minute prepovedane naslade, tri leta trpljenja.

Tega vaš tip ni vreden.

 

V imenu očeta in sina in svetega duha, Amen.

 

Ellen von Unwerth Photography.

No Comments

Post A Comment