Mr. and Mrs. Devil brez gat (Gejem branje odsvetujem!)

Peklenski mraz je, ledeni veter mi reže v obraz, medtem, ko se s sklonjeno glavo, v dolgi vrsti, skupaj z ostalimi, otopelimi in molčečimi ljudmi, premikam počasi naprej.

Suhe ustnice imam in oči pordele od joka, ki ga poskušam zadrževati, kolikor morem.

Za trenutek jih zaprem, debela solza mi spolzi po licu.

Ustavim svoj korak in z mislimi odplavam.

Zagledam naju dva, na kavču dnevne sobe najinega skupnega prijatelja Simona.

Prepotena sva. Od strasti, od objemov, od droge, od plesanja vso noč.

Jaz v rdečem spodnjem perilu in samostoječih, mrežastih štrumpanteljnih kožne barve, z rdečo, čipkasto obrobo. Na levi nogi se ji je že scufala nitka. On bos, zgoraj gol in po prsih sveže pobrit, v Diesel kavbojkah, z usnjenim pasom. Fukiš je za popizdit. Res karizmatičen moški.

Čutim, da naju ostali na afterju plaho opazujejo skozi kuhinjo tja v dnevno sobo, a si ne upajo predreti najinega milnega mehurčka s svojo bližino. Ali pa ga nočejo, ker sva videti res seksi.

Kar me v bistu rajca.

Pa vedno sva jim šla, vsem tem najinim party-kameradom (gejem, strejtom, lezbijkam…čist vseen…) veličastno na kurac, ko sva se izolirala.

Kar me je v bistvu tudi na nek način rajcalo.

Besni so bili od zavisti in infantilnega občutka svoje navidezne “izločenosti” vsakič, ko sva se midva, ponavadi kar tko, BAMFFFF!, sredi zabave, nenadoma oba željna bližine drug drugega (fak, kako sva se potrebovala, pa to je bilo noroooooo!!!) in nove, globoke in odstirajoče debate, zatekla v kakšno sobo in drugim nisva dovolila vstopa vanjo.  Ali pa, ker sva odjebala vse in tesno prepletena plesala v kotu diskača ali pa domačega, zastekljenega balkona, kot da ostali okrog naju ne obstajajo.

Ko naju je pičila najina “dvojina”, nisva jebala žive sile.

Vsem tem bebavim, povsem neprimernim in neupravičenim napadom navkljub.

Midva sva si vsakič to razkošje najine “duhovno-seksi oaze v drogeraškem zverinjaku” enostavno kar – vzela.

Tudi tistikrat je bilo tako.

Samo, da nisva – kot običajno – sedela nekje zabubljena, ampak da sem jaz ležala na hrbtu, on pa na trebuhu, med mojima razkrečenima nogama.

Z brado je nekje tam, pri moji sramni kosti, z roko me drži za desno ritnico. Rad ima mojo rit. Mogoče prav zato, ker ni tipično ženska. Sicer mi ves čas ropota, da sem “za babo prekoščena, kaj se to prau, dej no mal več jej, ti bom jaz kuhal! “(res nimam ravno oblin Miloške Venere, priznam!), ampak ves čas čutim, kako me dejansko obožuje točno takšno, kakršna sem.

In jaz njega.

Rada imam njegove prijateljske dotike, mi pa paše tokrat tudi ta njegov nenadni erotični naboj v njih.  Boji se samega sebe v tej vlogi. Tudi jaz se.

Zato se ves čas gledava.

Preverjava, do kam lahko greva in kako se ob tem počutiva.

In vsak trenutek globje dihava.

Plaši naju občutek, da se vzburjava, ker si tega kot prijatelja v vseh teh letih nikoli nisva dovolila. Vsaj ne tako drzno in daleč kot tokrat…a ker naju hkrati noroooooooo rajca, da si dovoliva biti tako zelo nakurjena, se ne ustaviva.

Začne me poljubljati po trebuhu.

U, faaaaak,@centrifuga@ naju trešči za popizdit.

(Ljudje moji, jst bom ceu lajf jhvaležna svoji norosti, pogumu in radovednosti za to izkušnjo, v kakšne čudovite svetove znotraj sebe lahko zaplavamo, kam vse lahko sami sebe, ležeči na kavču (!!!), odstrelimo, ko pojemo – jezusmarija, tako strrrrrrrršn fajn, pa tako strrrrrrrrrršn škodljive -substance!!! Da to izkusiš in da prideš iz te cementarne ven živ in vsaj relativno čustveno nepohabljen, je pa tudi milost. )

——–@@@***%&$#”****@@@@——–

Komaj sva še z obema nogama na Zemlji…komaj…kot helijeva balona na nitkah…Petnajst minut prej sva si namešala vsak eno ‘vzdrževalko’ (bombico metilona in šponto ghb-ja), ki tam nekje med 5. in 7. uro zjutraj na afterju zeloooooo dobro dene, ker prežene utrujenost od prenorene noči in ponovno zakurbla turbine, kot smo temu radi rekli. Ker bioritem pač dela svoje (zjutraj človek ponavadi vstane, knede…?), te centrifuga ob sončnem vzhodu, fukne v še bolj čudovito norost. Tudi naju je.

Podobno nakurjena sva bila samo še enkrat na afterju, v đakuziju neke vile, ampak nisva bila sama v vodi, kot sva zdaj na kavču – kup krasnih teles sva imela takrat okrog sebe. Takrat mi je glava zdrsnila vznak (ghb me je nepričakovano močno priheftal zaradi  vse tiste vroče sopare in brbotajočih mehurčkov okrog mene – jaaaaa, jebena igra z ognjem je biti zadet v domači “savni”!), in on mi jo je ujel v svoje dlani. Spogledala sva se in se začela globoko poljubljati. Omojbog, kakšna nebesa! Kar čivkalo in ropotalo mi je v glavi in dvakrat sem šla z zaprtimi očmi okrog Ekvatorja! Noro. Kakšpna elektrika dveh frendov, ki odkrijeta novo dimenzijo odnosa! AaaaAAAAAAaaaAAA!!! Jaz sem blagoslovljena!! S takim človekom, s temi novimi dotiki… Ko sta se nama prepletla jezika, mi je segel z roko pod modrček. Bilo je prvič. In zato me je vljudno vprašal: “Upam, da ti ni zoprno…imam lahko roko tukaj?” Čutila sem njegovo strahospoštovanje do mene, a sem zaznala, da je vešč dotika, ker ga vodi trenutno poželenje.

Tokrat, na tem pomendranem kavču, je bil že mnogo pogumnejši.  Čutim njegov jezik in ustnice na svoji koži okrog popka. Držim ga z eno roko za ramo, z drugo ga božam po njegovih gostih, skodranih, vranje črnih laseh. Edini belopolti človek v mojem lajfu, ki ima še težje ukrotljive, ‘afriško skodrane” in suhe lase, kot jih imam jaz. In se z njihovim ravnanjem in nego temu primerno vsakodnevno muči. (Ej, saj ni čudno, da mi je moja teta že kot desetletni deklici podarila majico z napisom: “How can I control my life if I can’t control my hair?!?” s sliko razmršene punčare, ki ji lasje štrlijo na vse strani, kot bi ji nekdo 220 voltov v rit vtaknil.

Poljubljati me začne čez čipkaste hlačke. Strah me je, ampak mi je obenem všeč.

In lepo mi ga je opazovati ob tem. Vsake toliko me pogleda s svojimi predirljivimi, rjavo-zelenimi očmi, ki so videti še večje in usodnejše, ko dobijo metilonsko-miniaturne zenice.

Zadeta sva ko dva faking jumbo-jeta.

Pizda, kok je to faaaaaaaajn!

(Kr zgražajte se in foušujte mi zdejle v vsej vaši krščanski pobožnosti, prav vam je! Lajf vam bo odtekel, preden boste dvakrat prdnili, zgodil se vam bo pa – en porod, dva pogreba, trije bankroti in sedem zaendrek fukov, pol pa konc špila. Neeeeee, prebijati je treba “zvočni zid” v samemu sebi. Da veš, da si živ. In to nenehno. In kjerkoli, kakorkoli, samo da ne stagniraš v sintetičnih štumfih in volnenem puliju vse do Doma za ostarele.)

Začne mi slačiti desni rob tangic. Še naprej me poljublja.

“…dišiš…ti cela tok dišiš,” mi reče.

Otrpnem in onemim, a mu potem le uspem v zadregi, med globokim dihanjem, zašepetati: “Hvala…”.

V meni se borita želja po užitku z nekaj sramu in veliko strahu…nikoli ne smeva prestopiti tega fukaškega Rubikona, to je bilo najino zlato pravilo…Izmenjava telesnih tekočin praviloma ruinira vsako, do tedaj še kolikor toliko, “prečiščeno” prijateljstvo med moškim in žensko, ki ga – kot veste – itak ni mogoče dolgo zadržati na tej ravni odnosa; al gre naprej, v zvezo, al pa u kurac, to Jožičino radikalno stališče že poznate.

Želi mi umakniti hlačke in me poljubljati naprej…naenkrat začutim, da nisem samo vsa prepotena od te čudovite @centrifruge@ in od poželenja, ampak tudi vsa totaaaaalno pocasta med nogami. “Nnnnnnne, ne…res raje ne…”, izdavim jecljajoče in obotavljaje medtem, ko majem z glavo v levo in desno, da bi samo sebe še trdneje prepričala v svojo odločitev.

Pogleda me v oči.

Tudi jaz se zazrem vanj.

Hlačke mi pomakne vljudno nazaj na svoje mesto in me še zadnjič pokroviteljsko in spravljivo poljubi čeznje.

Okej, rešena sva.

Rešena skorajšnje pogube zaradi zasužnjenja lastnim užitkom in strastem.

Huh!

Iz mojega day-dreaming-mode-a me nenadoma predrami hlipanje nekega fanta za menoj in glasno usekovanje neke gospe v robec, na moji levi. Vrsta se počasi pomika naprej. Leden piš vetra mi brije okrog ušes, zebe me v prste na nogah in premražene roke potisnem še globje v žepe plašča…pogledam v tla in spet za trenutek zaprem oči.

Pri njemu na vrtu sva, meglen novembrski večer je, mraz in depra že nažigata. Njega vsako jesen in zimo “razlomi” to morbidno vzdušje, komaj se obdrži na površini do februarja, ko ima rojstni dan in se že začne slutiti pomlad….Medtem, ko zraven pletenega stolčka živčno kadi že tretji čik, pri čemer stopiclja z noge na nogo, z rokami pa med pripovedovanjem tako divje riše po zraku, da frčijo ogorki v radiju dveh metrov okrog njega, me prešine: “O, Bog, kako tega človeka obožujem!!!”

In potem zaslišim, kako mi reče: “Lubica moja, nehi mi že jamrat zarad tega tipa, odkači budalo, ne vračaj se spet k njemu, pa to ni več normalno – ti enga nouga rabiš! Pejva midva dons na eno zabavko. Dve vabili sem dobil, namaškarat se je treba. Kaj če bil bila Mr. and Mrs. Devil?”

Oooo, kako me zna vsakič obrnit! Car. Ni minila minuta, ko sem že frčala domov, kjer sem imela – med številnimi kostumi – kakopak tudi svojo vražjo opravo, on pa hopa!, direkt v BTC, še po rdeče rožičke in repek zase. Medtem, ko je nažigal 170 po obvoznici, da mu ne zaprejo  Magic shopa, je mirno še govoril z mano po telefonu. Jst pa čist presrana, da se ne bo kam zakantal. Prsmoda moja je še dodatno užival, kadar je začutil, da sem trepetala zanj.

Ah, ta moj čudoviti norrrrrrrc!

Ko sva se pri meni dokončno namaškarala, nama je naštimal še vsakemu zavojček MDMA-kristalov, da jih pojeva, ko parkirava avto pred diskačem, in stekleničko s kapalko, polno ghb-ja. Ko sva se peljala proti Tivoliju, še danes točno vem, pred katerim križiščem – tam pri industrijski coni Šiška,  je sredi najine divje debate nenadoma nehal govoriti in me nekja sekund z resnim izrazom na obrazu samo gledal.

Pa nazaj na cesto in spet mene.

Mislila sem, da je kaj narobe, da se je kaj zgodilo, ali pa da bo spet izvedel eno tistih svojih vrhunskih for, na katere takoj padem. Zato sem še malo čakala, nič nisem rekla, samo opazovala sem ga.

“A ti veš…?” Pa spet pogleda na cesto in potem mene.

“A ti veš…?”

“Kaj, če jaz vem?”, ga vprašam in postane mi nerodno.

In naenkrat začutim, da je tudi on malo v zadregi.

Še vedno se gledava.

“Kaj je, a je kaj narobe?”, ga vprašam in čutim, da postajam raho napeta.

“A ti veš…kako zelo te imam jaz rad?”

“Jaaaaa, čutim to,” mu z nasmehom in s tihim olajšanjem, da ni kaj hujšega, odvrnem.

” A čist zares?”, me zelo preseneti, ko še enkrat preveri.

“Ja, seveda! Saj imam tudi jaz tebe rada. Saj veš to, a ne?”

Prikima.

“Ampak…ti si mi to večkrat že povedala, jaz ti pa nisem nikoli. No, zdaj veš,” mi z neko ljubko, osnovnošolsko romantiko in kančkom slabe vesti v glasu odvrne.

“Joj, zakaj si mi to takole povedal zdajle?”, zleti iz mene vprašanje.

Obide me neka nerazložljiva, zla slutnja…

“Nč, kr tko, sam da veš,” mi neprepričljivo odvrne.

Nikoli dotlej ni izrazil čustev do mene tako eksplicitno.

Z dejanji tisoč in enkrat, na ta način pa še ne.

Nikoli, v vseh letih najinega prijateljevanja.

Nek čuden, nerazložljiv strah zanj in za naju, strah, ki se je takrat prvič prikradel vame, sem tisto noč dobesedno besno in ihtavo potlačila pod dekagrami in mililitri droge.

Fak, kok sem se ga ušvajsala.

Tko, na grdo. Nč fajn. Niso vse @centrifuge@ vedno bile lepe, sploh ne. Uuuuuuuu, zna te tut najbolj magična substanca prheftat tja u poden, da se zlepa ven ne pobereš….Droga je zajebana. Sebe na njej moraš znat peljat. Ni to za pomehkužene debilčke. Niti slučajno. Ker moraš biti zafukano močan, da ti ta divji konj, ki mu podkuriš z belimi praški pod ritjo, ne zbezlja z vajeti…

Ogaben prostor je tisti diskač v Tivoliju. Ni me privzdignil. (Pa še nek tip je imel overdose in so ga tisto noč na nosilih odnesli. Rešilc, pa direkt urgenca. Mislim…res izjemno  “stimulativna scena…!) Droga je samo tvoje lastno ogledalo. Pri tem, kako te prihefta, se vse sešteva – kako si notranje razpložen, koga in kaj imaš ob sebi….Od tega bebavega partija se spominjam samo to, da sem, vsa nevrotična in hiperaktivna Mrs. Devil, samo bezljala naokrog, plesala nič, si nenehno popravljala rdeče rožičke na glavi, ker so mi jebeno drseli dol, repek sem vmes itak že zgubila, svojega Mr. Devila pa proti jutru tudi. Ne vem, kam je izginil.

Spominjam se samo, da sem takoj, ko sem ušla sebi in njemu izpod kontrole, naredila največjo možno norost – znašla sem se ob 5. zjutraj v vroči kopalni kadi mojega bivšega.

Ja, prav tistega maderfakerja s trdim srcem in mehkim kurcem, ki sem ga na začetku večera, na vrtu mojega Mr. Devila, tako veličastno preklela.

Pizda, kakšna napaka!

Saj branil se človek vrhunskega orgazma v vroči vodi đakuzija ravno ne bi, če ne bi bila ta najina zgodba že stoooooooookrat strgana in pokrpana v preteklih osmih (!!!) letih.

Crknjena, strančirana, pa spet obujena, pa spet scufana… Upizdumater – črna luknja!

In sredi mečkanja z njim v kopalni kadi zaslišim moj telefon.

Da ni kaj narobe?!? Spet šine skozi mene neka zla slutnja…

Nikoli se ne pustim motiti telefonu, med seksom pa še najmanj.

Tokrat pa takoj vstanem iz banje, si obrišem roko in se oglasim.

Moj ljubi “mož”, Mr. Devil.

“Kdaj si šla iz zabave??!? Kje si?!? A si doma??! Neeeeeeee….samo ne mi rečt, da si zdajle pri njemu!?!?!!!”

Pritrdim mu.

Sname se mu. Totalno. Ampak res do konca.

V vseh teh letih ga nisem slišala še nikoli tako prestrašeno zaskrbljenega zame.

Potem se nekako uspe umiriti in mi reče z odločnim glasom: “TAKOJ odidi od njega domov. Sicer te jaz zdajle pridem tja iskat. Si me slišala?!?!”

Moj vražji angelček.

Upravičeno ga je skrbelo zame. Vedel je, da je ta tip huda baraba in da sem zaciklana  že skoraj desetletje v njegovo kurčevo obotavljivost. Jebiga, vsaka od nas slej ko prej faše to lekcijo pasivne agresije od večno mencljajočih moških kurb.  Če takšnemu čustveno pofrdirbanemu in pokvarjenemu tipu prehitro začneš dajati telo, ne bo nikoli naredil korak naprej od fuka. Če mu sebe fizično ne daš, se bo pa seveda trudil. Pa še to vprašanje, koliko časa, ker ima njegovo nevrotično beganje od pizde do pizde izvor v globoki čustveni pohabi iz otroštva, tudi zaradi želje po “kaznovanju” matere za njeno hladnost ali odsotnost…Takim tipom se ne odpira srca. Pofuka se jih, vzame si užitek od njih, in odide. Če tega ne zmoreš, bejž stran! Osnovnošolska modrost, ki jo je Joži iz teorije spravila v prakso šele danes, pri 42-ih.

Moj ljubi Mr. Devil pa mi je vse to poskušal dopovedati vsa leta najinega prijateljevanja, ker je težko gledal, kako vsakič znova iz istega razloga trpim. Mučil se je z menoj in me tolažil vsakič, ko sem, s srcem, prestreljenim od mitraljezov mojih kurbirjev, objokana prihajala k njemu…

Izjemen svetovalec je bil glede tega.

Ne samo zato, ker je kot moški izjemno dobro poznal moško dušo, ampak tudi zato, ker je moj Mr. Devil, ljubi Igor, tudi sam – ljubil moške.

Iz tavanja po spominih me nenadoma zdrami predvajanje izseka glasbe iz njemu tako ljube nanizanke Star Wars…vesoljske ladje, marsovci, druge galaksije…to je bil njegov svet…in nato zaslišim še en krčevit jok nekega fanta na moji desni.

Enega izmed njegovih številnih ljubimcev.

Zdaj jih gledam tu, na Žalah, vse razjebane in razlomljene…in si mislim: pa kje hudiča ste bili vsi vi, zdaj tako objokani  in skesani pedrčki, takrat, ko je Igor potreboval vašo pomoč, ko je bil še živ?!?

Jooooooj, koliko hipokrizije in prenarejanja je v teh krogih…Geji so pičke s kurci, oprostite mi za to brutalno iskrenost, ampak to so mi še sami večkrat zlahka priznali. Moška moč, združena z babjim intrigantstvom in obrekljivostjo. A je loh sploh še hujš?!?

Ne.

Pa da ne bo kakšne pomote: gejevski krogi so zame, kot ne čisto običajno, heteroseksualno žensko, “moj svet”. To so in bodo “moji ljudje”, moji somišljeniki! (Če ne drugega, imamo skupno tudi to, da smo vsi piškofobi in kurcofili.) Jaz sem zaradi svoje mentalne drugačnosti v bistvu “gostja” v mejnstrimovskem svetu hetero-žensk in moških, v gejevskih krogih pa zares “doma”. In obenem tudi nikogar ne obsojam, ker je to negativna energija, ker takšno početje nima smisla in ker nenazadnje: Joži globoko razume Življenje. Kjer je na kupu veliko moči – bodisi sekualne bodisi intelektualne bodisi kreativne (ali celo kar vse to naenkrat!), je tudi veliko ranjenosti. In obenem orjaški apetiti za vladanje. S kurcem, s kešem, s pametjo, nima veze, sam da je power. Najsi bodo to židovska diaspora, italijanska mafija, albanski network ali gejevska skupnost – princip je VEDNO isti. To so blazno močni lobiji, ki takorekoč  obvladujejo svet. In kakorkoli so obenem izjemno močno povezani navznoter, so se ti ljudje tudi pripravljeni poklati med seboj za oslovo senco. To je ta kontradiktornost, ki sem jo, jebiga, z leti dojela in sprejela.

Ampak kljub temu sem ravno toliko, kot je moj Igor trpel zaradi mojih muk s strejti, jaz trpela z njim zaradi teh njegovih gejevskih intrig. (Dve podmukli, pedrski prasički, pri katerih je bil zaposlen, sta mu prizadejali še posebej veliko gorja…naj jima Bog sodi, ker to ni bilo človeško, kar sta mu delala…). Vem, da se na močnih, karizmatičnih ljudeh, kot je bil tudi Igor,  vedno lomijo kopja. To je že folklora. Ampak nekje so pa vendarle meje, ljudje božji!

Preden je Igor tistega mračnega, decembrskega dne pred dvema letoma, transcendiral k svojim marsovčkom v druge galaksije, mu je bilo peklensko težko. Marsikoga od najbližjih, tudi mene, je v čisto zadnjih trenutkih, dobesedno odrinil od sebe…Boril se je sam s seboj in s svojimi demoni, čutila sem to…. Ne odpove se človek kar tako zlahka temu našemu Življenju, pa najsibo še tako zafukano…Igor je sicer vedno govoril, da bo “umrl mlad in po nesreči” (vsak od nas ve za svoj konec – duša vse ve, a le redko kdo si upa pogledati to, v naprej določeno “sliko” v svojem nezavednem…in on si je to drznil!), ampak dokončni odhod iz te dimenzije je presenetil še njega samega, kaj šele nas vse okrog njega!

Nikoli ne bom pozabila tistega jutra, ko sem prejela telefonski klic s to vestjo.

Prestrelilo me je.

In sekundo za tem sem se spomnila najinega dialoga v avtu, ko sva bila kot Mr. and Mrs. Devil na poti na zabavo….takrat, ko mi je izpovedal svoja čustva, se je dejansko poslovil od mene…

Par dni pred njegovo smrtjo sem se vrnila iz Dubaja, iz poslovne poti. Vem, da ga je zlomilo tudi to, da sem tisto jesen dokončno zapustila drogeraško-party sceno po skoraj petih letih. Gestapo v meni se je zbudil in me rešil. Ko je dovolj, je dovolj. Morala sem presekati s to sceno naenkrat in na silo, da sem rešila sebe gotove pogube.  “Upam da me boš še poslušala in prenašala, ko ti bom, med kosilom s tvojim sultanom, čez pet mesecev še vedno govoril o svojih bolnica-scenah s tipi in crknjenih polžih na vrtu…?”, me je dvomeče vprašal nekega večera, ko me je po skajpu poklical v Dubaj. Sreda je bila, prva uspešna sestanka z dvema Indijcema in enim Arabcem sta bila za menoj, še zdaj se spomnim.

Ko danes gledam nazaj, res ne vem, kam bi ta najina nekonvencionalna dvojina sploh še lahko vodila, glede na to, da pri njemu ni kazalo v kratkem na kakršenkoli premik iz statusa quo…?! In glede na to, kako so najini skupni kolegi iz gejevskih krogov na smrt težko prenašali najino močno navezo, kar je bilo vse neznosneje tudi za naju! Le redki se niso počutili ogrožene zaradi silovitosti najinih emocij. Težko so sprejeli med nama tisto, kar šele danes vidim, da je bila dejansko LJUBEZEN.  Svobodna in neoklepajoča. Takšna nenavadna, neoprijemljiva, onkraj vsega, povprečnežem poznanega glede dvojine, in predvsem onkraj klasičnega dojemanja intime med moškim in žensko.  Niso mogli verjeti, da lahko gej – četudi na svojstven način! – svobodno ljubi heteroseksualno žensko in da lahko heteroseksualna ženska tako neposedujoče ljubi geja. To je mogoče samo takrat, kadar v takšni kombinaciji nihče ne krpa nekih svojih  “lukenj”. Da vsak skrbi najprej za svojo lastno uravnovešenost in izpolnjenost. Seksualne razelektritve, kot je pri heteroseksualnih navezah, tu ni in zato je toleranca do vsakršnih tenzij v odnosu mnogo manjša. Ni zasilnega izhoda v spravitvenem fuku, to hočem reči.  In največja napaka večine žensk je, da se oklenejo v svoji čustveni zmaličenosti in seksualni nepotešenosti gejev kot psiholoških bergel, kar vodi praviloma v parazitska zažiranja. Midva sva imela to  izjemno dobro poštimano, ker sva imela dovolj seksualne potrditve vsak v svojih krogih in sva si bila ena božanska “češnjica na torti”. Vse tisto, česar nisva mogla najti pri svojih seksualnih partnerjih, sva si podarjala midva. In če nama je karkoli v odnosu zaribalo, sva se takoj pogovorila. Mene je moj Igor učil odprte komunikacije v dvojini. Mene, univerzitetno diplomirano komunikologinjo, s tisoč in eno psihoterapijo za seboj! Praktično NIČ v najini dnevni komunikaciji ni ostajalo nerazčiščeno, pod preprogo. Rahljal je mojo introvertiranost in obenem umirjal moje ekstrovertirane eskapade – “Ni za vsakogar vse!” in “Pazljiveje odmerjaj sebe drugim!”, me je večkrat opozarjal. Genialec. Predvsem pa mi je razbil marsikatere predsodke in stereotipe.  Tudi glede moje stroge klasifikacije, kdo je kaj glede na spolno usmeritev, ker dejansko “smo vsi vse”! Še ena njegova pronicljiva. V vsakem od nas se skriva tako heteroseksualni kot homoseksualni del! Od posameznika je odvisno, v kolikšni meri si en ali drugi del želi ali pa zmore “aktivirati”.

Ko sem tisti zajebani, mrzli zimski dan na Žalah, položila rožico v tisto čudno, malo luknjo v tleh, kjer je bila njegova žara, da se dokončno poslovim od njega, mi ni šlo v račun, zakaj mora tako utelešenje Boga na Zemlji dobiti takšno sramotno majhno počivališče?!?

To ni fer!

To res ni fer.

Moj Igor je bil toliko širši od lajfa in od nas vseh in tako neverjeten konglomerat najčudovitejših lastnosti (intelekta, splošne razgledanosti, domiselnosti, humorja, seksapila, šarmantnosti, karizmaričnosti, senzibilnosti, moči in izjemne artikuliranosti!), ki sem jih dotlej iskala pri vseh strejt-moških, da mi je postavil nehote izjemno visoka merila za vse moje prihodnje partnerje ali prijatelje.

“Srčeceeeeeeeee,” sem mu vedno zagostolela v telefon, ko me je poklical.

Malo mu je bilo vsakič nerodno zaradi tega, v bistvu se mu je pa super dobro zdelo.

Če se mi modrc ni posušil do trenutka, ko sva odšla ven, mi ga je preprosto vrgel v svojo mikrovalovko za nekaj minut. In da bi se mi hitreje odtajal zmrzovalnik, je enostavno zavezal prižgan sušilec za lase na ročaj kuhinjske omarice nad hladilnikom, pa je bil problem rešen.

No, in včasih si je pomotoma nalil mehčalec za perilo namesto mleka v kozarec.

Ali pa je med peko pomfrija zadremal na kavču, da se mu je prižgalo olje in se je zbudil v oblakih dima, ko mu je zgorelo že pol kuhinje.

In čez dve uri je že blestel z menoj na rdeči preprogi v srajci in črnem suknjiču kot najelegantenjši dandy , mimogrede je pa še tako zverzirano pocrkljal sosedova otroka in iskrivo počebljal z njima, kot številni biološki očetje do konca svojih lajfov ne bodo nikoli zmogli. Ker preprosto ne posedujejo te notranje širine, tega emocionalnega intelekta, te neverjetne empatičnosti.

Moj Igor.

Moj idealen moški.

Najini duši sta bili “poročeni”, tako zelo intenziven, globok in oplajajoč (pa seveda na trenutke tudi strahotno naporen, ker sva oba težka kalibra!), je bil najin odnos.

Čeprav se morda sliši noro, se še danes počutim kot mlada vdova.

Z očmi, rdečimi od joka, z razpackano maskaro in z razpokanimi in presušenimi ustnicami, sem pobegnila iz tistega morbidnega prizorišča na pokopališču.

Še pet mesecev po njegovi smrti nisem zmogla zares zajokati za njim. Cmizdurila po malem sicer sem, zares zajokala pa v tem prvem obdobju nisem. Duša si vzame čas, da globoko odžaluje, ko je za to točno pravi trenutek. Ko to zmoremo. Ni bil izgovor, da sem točno v tistih, najstrašljivejših mesecih, imela toliko poslovnih poti iz Slovenije v Dubaj in nazaj, da sem komaj dohajala samo sebe. Ne, jaz sem se bala soočenja z grozo te velikanske izgube in nepreklicnega slovesa od nekoga, ki je bil moj življenski sopotnik, tovariš, učitelj in zaveznik.

…in mi debele solze zdajle kapljajo na tipkovnico…

Zares sem “odprla kanale svoji žalosti” šele, ko sem spomladi tistega leta spoznala mladega geja, ki je seveda pokojnega Igorja poznal. Ker sva se s tem, dvajset let mlajšim, karizmatičnim tipom, rahlo zatrapala (in se tudi čudovito nakurila, ko sva se valjala pijana od viljamovke na dekci na Katarini…), mi je to pomagalo odpreti srce sami sebi in narediti izhod tej potlačeni bolečini iz sebe. Par dni po tisti travniški erotiki sem namreč v smaragdno zelenem zalivu, v Stari Baški na Krku, jokala za mojim Igorjem dobesedno nekaj ur skupaj. Bicikel sem zabrisala nekam tja, v skalnato steno, tolkla z rokami po kamenčkih, tulila, se režala, grebla s prsti po mivki med hlipanjem, se zvijala v krčih od bolečine v srcu,  na glas govorila z mojim Igorjem, kričala, se spet režala ob lepih spominih…pa to je bila katarzična norost!  Moja psička je bila čisto fertik – samo še gledala me je od šokiranosti, na koncu me je pa raje kar – povabila k igri. Pametna punca. Premaknila me je v ta trenutek, v zdaj. Tam, kjer leži edina odrešitev za vse naše trpljenje. Ker sicer  lahko pa itak samo še živiš od spominov in s tem futraš bolečinsko jedro v sebi, ki se kot pogoltna pošast masti s tvojim trpljenjem. Ti lahko pa potem samo še crkneš.

Moja psička me je prosila, da ji začnem metat kamenčke in potem sva se začeli skupaj poditi po mivki. In ozdravljena je bila moja duša. Joj, kako je imel Igor tudi njo rad!  In ona njega. Znal je z živalmi. Tudi to je znal.

V naslednjih dveh letih brez Igorja v svojem življenju, sem “prepotovala pol sveta”. Ko danes gledam na to nazaj, sem skorajda histerično begala od Dubaja v New York, pa od tam v Italijo, pa spet nazaj v San Francisco in Los Angeles….brez predaha…ni bilo to samo zaradi posla, o nikakor ne! Dejansko nisem prenesla svoje dnevne sobe, v kateri je bilo toliko spominov na Igorja, nisem prenesla travnika, kjer sva velikorat posedala, brez njega, nisem prenesla vikendov in zabav brez njega, nisem prenesla samotnih popoldnevov sredi tedna, ki sem jih sicer preživljala v smehu in klepetu pri njemu na vrtu…nisem zmogla soočenja s to strašljivo praznino.

Vse do danes, do tega trenutka, ko sem vse tole napisala.

Po tleh leži šest zmečkanih vrečk papirnatih robčkov.

Duša je pa lahka kot peresce in srce polno ljubezni.

A bi si lahko podarila še kaj lepšega za Božič?!?

Ne.

Hvala Jezusu v meni, da sem tole zdajle zmogla.

(Naj ti bo porod na letošnjo božično noč še posebej lahek, tako sem ti hvaležna za tole očiščenje!)

Zdaj pa – enajst centimetrske špičake, pa mrežaste štrumpanteljne gor in…..pičim z enim super seksi gejem na večerjo!

Ker mi ga je moj Mr. Devil, edini angelček z rožički, požegnal tam od zgoraj, je ziher okej.

Itak sva ves čas na vezi po wifi-ju, tam iz nebes…

Hvala ti za vse, ti moja velika ljubezen.

In…ja, brez skrbi: tvoj robati humor, nalezljivo milino, veščino diplomatskosti in širino tvojega duha bom delila naprej.

(Pa tiste tvoje, na prstu večno strgane štumfke tut.)

 

Just party on in some other galaxies, my love!

Tom of Finland Photography.

No Comments

Post A Comment