“Moja baba mi spet ne da, pa še zaendrek kuha!”

Danes dopoldne sem – seveda v roza copatkah s cofki in v svilenih, roza gatkah in majčki Agent Provocatuer , ki sem si jih načarala pod smrečico za Božič (joj, še vedno si najbolj strupena darila podarim sama!!!), kuhala ponovoletno joto. Ko sem navdušeno z žlico brodila po dišeči, vroči brozgi iz zelja, fižola, krompirja in svinjskih rebrc, mi je v glavi začenjal odzvanjati spomin, ki mi ga je zaupala čudovita, vitalna gospa, ki je bila celo življenje stay at home mummy in močna opora soprogu, uspešnemu obrtniku:  “A veste, da mi je mož enkrat stresel lonec z rižoto za celo družino na glavo, ker je bila za njegov okus premalo soljena?! In to je hladnokrvno in brez pomislekov naredil v pričo najinih treh otrok, ki so čakali na svoj krožnik rižote.”

Še danes, pri 67-ih, ko so otroci že davno šli od doma, gospa še vedno pridno in pohlevno kuha kosilo teistemu soprogu.

In ta jo še danes, skorajda brez sramu (morda samo s kakšnim čikom več med zobmi, ker nekaj krivde mu je pa očitno le uspela nabiti zaradi takšnih in podobnih infantilnih in šovinističnih eskapad!), pošlje u kurac, če njeni slastni kruhovi cmoki niso za njegove pojme dovolj dobro prekuhani.

“Zberite pogum, stopite iz cone udobja, te vaše (prostovoljne) vloge služkinje, in ga pustite vsaj en dan brez vašega okusnega, toplega obroka, sam tok, da mal cvikne za svoj poln vamp, Cilka moja,” sem ji svetovala, ko mi je – gospa, s solzami male deklice v očeh!-  pripovedovala o svoji brezupni situaciji.

Poslušala me sicer je, ni me pa zmogla slišati.  (Kaj šele obstoječe obnašanje spremeniti!)

Nekaj dni zatem sva se peljali z znanko s sončnega izleta na Ratitovec in ker sva imeli reeeeeeeeees hudo dobro debato, sem ji predlagala, če podaljšava ta najin odstirajoči brejnstorming še za kakšno urco na eni dobri kavi, potem jo pa odložim pred njenimi hišnimi vrati.

Videla sem jo da bije v sebi nek boj, potem je pa zletelo iz globočin njene skrbno zamaskirane, tlačanske identitete, ki se v njej aktivira ob vsakem moškem: “Joj…ne, oprosti, ne morem…mojmu moram klobasopazelezžganciinzocvirki  pripravit. Vsak dan mu kuham, ker najbrž sploh jedel sicer ne bi al bi si pa sam jajc naredu.”

WTF?!?!?! Pa…a maš ti doma otroka al moža?!?

Naenkrat zaslišim samo sebe, kako v svojem gromečem tonu, vzkliknem popolnoma brez nadzora (jebiga, saj zdaj me že poznate – Joži nima vgrajenega tistega čipa za “primernost in diplomatskost” v svojem hard ware-u): “Pa kaj je s tabo, kaj je z vami, ženske?!? Kje na tej poti ljubezni ste izgubile svojo samobitnost, notranji kompas za ohranitev osebne integiritete in samospoštovanja al pa samo –  zdravi razum?!? Pa…a ti res misliš, da bo tvoj tip fizično dobesedno crknil, če mu ti ne boš kuhala al ti samo zelo paše občutek tvoje ‘potrebovanosti’, ki ti jo moški daje, ker ga prehranjuješ?! In s tem poskušaš nadkompenzirati svojo nemoč na nekem drugem področju vajinega odnosa? Fak, meni res ni več jasno, kdo  od vas koga zasužnjuje s tem futrom?!? On tebe, ti njega al kar vsak samega sebe in hkrati še drug drugega!?”

Poslušala me sicer je, ni me pa zmogla slišati.  (Kaj šele obstoječe obnašanje spremeniti!)

Pozab na podaljšano kavo, bejž hitr na te jebene ocvirke. Najboljš da jih kar po flaški daš soprogu, ga daš pol še s pleničko pod usti čez ramo, da bo fajn kupček podrl, na konc mu pa še dudo v usta porin, da bo sladko zasmrčal, prej pa še trikrat prav zavidljivo olajšujoče prdnil.

Noro.

Ampak ni blo še konc.

Čez en mesec grem na večerjo k dvema gejema. Super luškan par, ki je zdrsnil v identično“futr-folkloro” v  trenutku, ko se je začela nosit hrana na mizo. Ker si seveda tudi homoseksualni pari med seboj porazdelijo družbene vloge po spolih (en je vedno tipična pičkica, drug pa klasičen mačo, če lahko malo karikiram…), sta se ta dva, sicer izjemno karizmatična, inteligentna, proniciljiva, empatična in akademsko izobražena tipa, začela drkat v glavo zaradi “spet preveč kuhanega krompirja/nepomite pečice/slaboobešenekrpezabrisanje”…in podobnega jajcanja!).  Kot dva stara, zafukana, naveličana zakonca. In spet je eden od njiju pohlevno pokleknil pod žalitvami, ki so letele (bolj ali manj neupravičeno, kot sem uspela zaznati!) iz ust drugega.

Prav nelagodno mi je postalo in malo je manjkalo, da ne bi spet začela pridigat kot v prejšnjih dveh, podobnih situacijah ali celo, da bi stopila v bran napadenemu.

Ampak zadnji trenutek sem se spomnila na to, kar ves čas trobentam vsem vam (in s tem tudi sebi): ej, sami si skreiramo svojo pozicijo v odnosu v prvih treh do šestih mesecih zveze. Ali vibracijsko dovoljuješ, da ti tvoje najljubše bitje – in to zaradi jebene hrane al pa narobe stisnjene tube za zobno kremo ali pa nepospravljenih čevljev!!?!?! ! –  serje po glavi al ti pa ne.

Še sama se spominjam iz svojih edinih dveh, resnejših zvez , da sem – kljub kar precejšni suverenosti za štedilnikom (jaaaaa, vem, da mi je ne bi pripisali na prvi pogled, ampak tudi v kuhanju sem vrhunsko natrenirani konj, če se mi le da lotit tega!), vsakič ponosno, a vseeno malce zaskrbljeno postavila krožnik s špageti alla carbonara, rižem s tofujem in z bučnimi semeni ali pa z biftkom z jajcem pred mojega moškega.

Prav živo se tega, malce negotovega filinga, spominjam.

Najsibo razlog za tako, prestrašeno-pohlevno držo enega od obeh v (pravzaprav kateremkoli, ne samo v intimnem, partnerskem!) odnosu, hladen ali nepredvidljiv oče, ki – kot vsi, navznoter zlomljeni avtoritarci, najbolj grmijo prav takrat, ko so najbolj ranjeni in negotovi vase, otrok se pa potem plazi okrog njega kot mačka okrog vrele kaše in “prosi” za ljubezen, najsi bo razlog za takšno notranjo pozicijo naša čustveno zlomljena ali nestabilna mati, ki se ni zmogla postaviti po robu verbalni (ali kakršnikoli drugi) agresiji soproga in si potem kot otrok ponotranjil ta tlačanski vzorec in ga odnesel naprej v vse svoje odnose…karkoli že je razlog, samo NIKOLI ne pokaži najprej s prstom na drugega, kot na svojega “rablja”!

Najprej preveri svojo notranjo pozicijo, svoje stanje, ki te je pripeljalo do takšne reakcije drugega.

Meni je obsodba drugih za lastno nelagodno počutje vzela največ energije, ker sem s tem avtomatično “moč upravljanja s seboj” dala v roke drugemu.

Mislim…pošlji u klinac kretena, če si to zasluži, in to brez milosti, to vsekakor, ampak ob tem se zavedaj, da si se že doooooooooolgo nazaj, čisto sam(a), najbrž podzvestno!, zabetonirala v to svojo klečeplazniško pozicijo ob njem.

Katerikoli že od morebitnih, zgoraj navedenih (ali kakršnihkoli drugih) razlogov naj bi bil pravi, si ne delam si utvar, da bom s tem mojim zapisom spremenila tovrstno obnašanje milijard žensk ali moških po svetu. Začutila pa sem odgovornost, da vam dam tole v premislek in obenem se mi tudi zdi, da me bo po tem zapisu mnogo manj podžgalo, ko bom spet slišala izza kakšnega točilnega pulta v sredogorju (višje mentalni debilčki itak k sreči ne prilezejo!): “Moja baba mi spet ne da, pa še zaendrek kuha!”

Jah, očitno si že ne zaslužiš, da bi se na obeh področjih kaj bolj potrudila zate…

Ampak recimo, da smo tole “kulinarično uslužnost” za silo obdelali, zdaj pa še en moj mini, ponovoletni, reeeeeeeees dobrohotni namig glede vašega odziva na našo zavrnitev fukcljanja z vami, ljubi moji moški: če še celo meni, preplašeni perverznjakinji in sramežljivi erotomanki, s to mojo, dražljajev in naslade pogoltno beštjo v sebi, včasih seks glih tok smrdi kt stari vampi (e, jebiga, događa se i najboljima!), pa kako potem ne bi – kdaj pa kdaj! – tudi vaši soprogi ali partnerki, ki je zagotovo mnooooooogo “normalnejše” in obvladljivejše bitje, kot je Joži?!?!

Obožujem vas, saj to že veste, brez vas mi živeti ni (in se ne norčujem – resno mislim!), ampak…a vi mislite, da je ženska s podpisom poročne listine ali pa s svojim radostnim pristankom na dvojino z vami, “podpisala” tudi to, da imate s svojimi penisi jebeno VIP-karto z neomejenim dostopom do naših čudovitih vagin, kot da bi bilo naše mednožje…ma, ne Diznilend ali Gardalend….faking Pleasureland?!? In to 24/7, 365 dni v letu, 50 in več let zakona…?!??!?

Dejte no to mal skulirat. Razumem, da biološko pogosteje kot me potrebujete “odlagalno površino za vaš reprodukcijski material” in da vsakomur od nas masturbacija dopizdi v nekem momentu…vse okej, Joži šteka vas, sebe in ta naš čudoviti lajf!

Ampak dajmo se no premakniti iz stanja družbenega duha in medčloveških odnosov iz časov Tolstojeve Ane Karenine in Flauberjeve Gospe Bovary….kuku, mucki, 21. stoletje je tu!  Nekaj več razumevanja do tega, da nam včasih do seksa z vami, ki vas sicer zelo ljubimo, preprosto ni, boste pa ja premogli!  Včasih nam ne paše ne zato, ker imamo menstruacijo (saj seks med njo – razen, če vam ne narekuje vaša veroizpoved drugače! – sploh ni slab, četudi je, vsaj glede higiene, za nas, ženske, za odtenek bolj rizičen…) ne zaradi “glavobola” (ki je itak v večini primerov posledica zanikanja naših želja in potreb!) ne zaradi prehlada, prebavnih motenj alikajjstvemkergabebastgaizgovora, preprosto: nismo v tem mood-u, a sem bila dovolj jasna?!?!

In zato še ni treba po celi vasi ves “surlast” okrog hodit, se u kafiču oklepat pirčka in vmes momljat svojemu pivskemu bratcu: “…ej, kva naj pa zdej?! A naj si ga ves čas na roke mečem al mi boš ti kakšno kurbo zrihtau?”

Wake up and smell the coffee! Nisi edini na svetu s ta trenutek polnimi jajci.

Poleg tega pa…a ste že kdaj videli, da bi ženska, če ne doživi vaginalnega orgazma, ker je tipu – seveda! – spet prehitro prišlo (redki ste Božji izbranci, ki ste reeeees fantastično vešči tantrične spolnosti…vsa čast in slava vam in hvala vam za te, nezemeljsko lepe trenutke!!!), tava po mestu z orgazmično-neizpolnjenim-doooooolgim nosom?!?

Ne.

Torej??!?

Tega malega, užaljenega fantka v sebi, ki – kljub cepetanju, tokrat ni sfehtal marmelade od mame! – prec nagnat v kot klečat, pa aktivirat odraslega, razumnega, empatičnega moškega, ki ga ima vsak od vas v sebi.

Svet bo definitivno lepši.

Pa  fuk in goveja župa bosta tut precej boljša.

No, je pa res, da vam včasih me tudi namenoma ne dovolimo vstopa v naše svetišče med nogami (čeprav bi si tega zelo želele!), ker je to še vedno – žal! – ena izmed najučinkovitejših tehnik, s katero končno zaslišite kakšno našo prošnjo, ki vam jo tulimo že vseh 17 let zakona ali 26 let zveze, pa se vas nikakor ne prime.

(Vsem moškim, ki ste bolj dojemljivi in zreli, se seveda opravičujem, in vas obenem izvzemam iz svojega teoretiziranja. Vse ženske, ki pa še ne znate na ta način “upravljati s svojim najdragocenejšim orožjem” v odnosu z moškim ali pa znate, pa vam tip še vedno s svojo užaljenostjo, ko vas ne more nabrisat točno v trenutku, ko se mu dvigne, nabije  – neupravičeni! – občutek krivde, vabljene k Joži na šnelkurz še ta teden!)

Tko.

Zdej mi je mejčkn lažje.

Najbolj blagodejno pa na Jožičino, z Amorjevimi puščicami milijardokrat prestreljeno srce, vpliva  dejstvo, da je še vedno najboljša začimba, ki – vsaj do neke mere – olajša te naše, asemtidobrpaštonardila-tenzije in ves ta ljubki, posteljni ringlšpil in ki lahko oplemeniti tudi tole mojo, joto-to-be!, kot vedno – LJUBEZEN.

…naj se vam zgodi njen overdose v letošnjem letu!

 

Jst grem pa zdej ponudit tale moj fejk-Jamie Oliver-zvarek mojemu ponovoletnemu ljubimcu.  Evo…že trrrrrrrrrrrrrrrrrrrrepetam kot šiba na vodi, kako ga bo ocenil…!!! 🙂

Mah klinc, NE – kr u glavo mu bom krožnik z joto vred zabrisala, če mi sam besedo pisne čeznjo.

Ellen von Unwerth Photography. 

No Comments

Post A Comment