Mladga ragbijista nikol spustit vase! (Al pa za volan.)

Vroč poletni vikend na začetku avgusta. Spet vabilo mojih gej-frendov v Ambasado. Spet napovedan huuuuuuud party (seveda!), spet en čist strupen diđej (seveda!) in naša klapa vsa na kupu, že na Obali, samo še jaz manjkam (seveda!).
Ker sem bila od skoraj treh zaporednih let nenehnih žurov in švajsarije z vso mogočo party- in s seks-drogo že majčkeno naveličana vsega tega šmorna (ampak ne še dovolj!), predvsem pa zeloooooo zdelana od neskončnih rehabilitacij po zadevanju (ki smo jih ponavadi že kar predčasno “povozili” z novim zadevanjem…), se strašno modro odločim, da se jim pridružim tokrat šele v nedeljo dopoldne, na afterju, na “placu pod Belvederom”, kot se je reklo trati tik ob morju, s pogledom na Izolo in z betonsko ploščadjo in kafičem, kamor smo se poleti odvalili na afterje po zaključku norenja v Karfijoli (Ambasadi Gavioli)

Spet sem premišljeno in natančno spokala vse stvari – kot za plezanje, bordanje ali turno smuko – veliko vode, cedevita, sadni jogurt, sir, slani krekerji in čokolada, potem pa: stajling 1 / za fazo šivcanja 1, stajling 2 / za fazo švicanja 2, stajling 3 / za fazo švicanja 3 (in to vsakič od spodnjega perila, do majčk, krilc, hot hlačk in uhanov v ustreznih barvnih odtenkih – večinoma je bila to bela, s kombinacijo fluorescentno roza ali rumene). In seveda skrbno odmerjene bombice metilona in stekleničko ghb-ja s kapalko.

No, tokrat sem vzela s seboj še mojo miniaturno psičko in še zanjo seveda dovolj vode in hrane in njeno mini roza hišico, za filing varnosti.

Metilon sem vzela malo pred Izolo, zapeljala sem kar na avtobusno postajo in na brzino (samo zmolila pa sem pred tem za vrhunsko @centrifugo!!!) pogoltnila bombico metilona, da me je – seveda po točno 20-ih minutah – ušvajsalo.
Ravno lepo sem še z zadnjimi “treznimi močmi” parkirala avto ob trati pri placu pod Belvederom in moja psička je jadrno oddrvela pozdravit moje frende.

….in potem vzamem s sadnim sokom (da prekirije grenkobo) še šponto G-ja in….@@@@@@+++*******?”?/?&&%……

Pizda, me je prheftal ko balon!

Joooooj, kako lepo je biti ZADETttttTTTtttttttt…… **!”22@@****=””’7 @@@

..in to s prijatelji in znanci, na čudovit, poletni dan…..objemi, poljubi, ples….spet objemi in poljubi…..vsepovprek….staro, mlado, geji, strejti, vmes kakšna moja simpatija, pa občudujoča mlajša dekleta (ki me – kot negovano in nabildano “veteransko, rekreativno narkomanko” pri 35-ih iskreno in brez zadržkov malikujejo z vreščanjem: “Ma, jaz ne bi bila taka pri njenih letih, jaz bi bila rada takšna kot ona že ZDAJ, pri svojih 21-ih!”), pa vsi so naštelani na guuuuud vajb, na sprejemanje vsega, na razumevanje, na ljubezen…

Za trenutek me je preplavil filing….pa to je moj RAJ!

Čas se je ustavil.

@@@@%&3** >/</<///6666++++********+++*@@@

Psička radostno teka in se pusti crkljati čudovitim ljudem, vmes pije in je, ima senco in svojo mini roza hišico ves čas na voljo, mene pa rolajo centrifugeeeeEeeEEeEeeeee @@@@@@@@@@@ na pet taužnt obratih!!

Fak, je dobr.

Plešem, se valjam se po travi, imam huuuude debate z izbranci (pizda, kako to ti je na teh drogah ves svet popolnoma JASEN. In vsi tvoji problemi rešljivi, ker RAZUMEŠ njihov izvor. In to v globino. O fak, jst sm v bistvu intektualni đanki!!!), prevračam kozolce, splezam na bližnje drevo, se skopam v morju, si zamenjam stajling (iz belo-fluorescentno roza v belo-kričeče rumenega), naredim vmes nore, huuuuude, art fotke (fak, kakšen filing za foto-šuting imajo geji…in jaz sem s svojim ekshibicionizmom in nečimrnostjo idealni objekt zanje!) in….

………… ……………. … ….. ….. …. ……… …… .. …. …… ……….@….. @……

……sploh ne vem kdaj, kako, ampak kar nenadoma so zažarele oranžno-rdeče krošnje dreves in zacvrčalo je, ko je sonce počasi potonilo pod gladino morja in prišla je noč…in nova runda @@@centrifug@@@@@….

Moja psička je pojedla večerni obrok, se napila vode in zaspala v svoji roza hišici na travi (ampak samo na kratko, ker se je ves čas malo bala zame, pa preveč impulzov je bilo ves čas okrog nje…) in na koncu sem ostala sama, z mojim najbližjim prijateljem, gejem, ki je imel droge po žepih še za na razprodajo…Vsi so odšli…še muzika pri kafiču na placu pod Belvederom je crknila…samo midva in moja psička in huuuudi komadi iz mini zvočnika z ubijalsko seksi basi, ki ga je moj frend imel s seboj…rolala sva si komade iz playlist z naših partijev, se vmes skopala, vzela nove centrifuge in….pričakala tako novo jutro!
Sledile so nove, strupeno dobre fotke mene na pomolu, ko v jutranji zarji delam jogo in stojim na glavi, pa spet….. »++*Q88888……*****!*!*++++++++…..@@@@@@@……faaaaak, kako te trešči nova runda proti jutru…omojboooooooog!!!

Kakšna uživancija!

Ustvarjam si spomine za celo življenje.

Čutim to.

In se zato še bolj predam trenutku.

Naenkrat v jutranjem soncu privihra moja miniaturna psička z nečim orjaaaaAaaaAAAAAaaAAAškim v gobčku. Oooomojbog, pohan šnicl je od nekod privlekla!!!! In ker je tako majhna, ga skoraj vleče po tleh!!!

O prsmodkamojamala!

Pogledam naokoli, kje je to staknila in zagledam gručo mladih ljudi, ki se zaspano prebuja v senci pod bližnjim grmom, poleg sebe ima na tleh vrečke s hrano…aha…tako torej…
Medtem, ko se moja piščančica bori s pohanim zrezkom, grem pozdravit zaspano skupinico. Tam zagledam visokega, plečatega, športnega tipa, z modrimi očmi in kratko, blond frizurco. Mlajši je od mene in v sekundi začutim, da je preskočila iskra.

Pri njemu bolj kot pri meni.
Te zadeve detektiram v sekundi.
Al je 1:0 zame al za njega…..
Oboje je seksi, samo da je manj naporno, če je 1:0 zame.
(Je pa včas tut prou fajn bit zatrapana, pa pojebana u glavo od tipa…tut to mora bit…)

Kakorkoli, povabim ga na zajtrk= jutranjo @centrifugo@ (=bombico metilona in odmerek ghb-ja), ki jo s hvaležnostjo pogoltne in čez 30 minut oživi, kot bi klovn na fedru skočil iz škatle.
Še bolj se začne frtajčkati okrog mene (ampak na teh drogah si super noro poln sebe – hm, ali pa sem samo jaz?!?- in klecneš šele, ko se ti pač zazdi….nobene oblike suženjstva sami sebi ni zaznati, ko se ušvajsan…), ampak nenadoma se – omojbog, klasika! – na polno zapali moj frend, gej, za tega mladega fanta, ki je – kot kasneje izvem – ragbijist (Pizda, se zavoham s temi hokejisti , pa košarkaši, pa bordarji, pa alpinisti, pa kolesarji….v sekundi!!!)

Ragbijistu seveda ob eksplicitnem izkazovanju emocij drugega moškega postane nerodno in neprijetno, ampak požremoše eno novo centrifugo, že popolnoma sami smo na placu pod Belvederom, ragbijist crklja mojo psičko, ki je videti po zajtrku z orjaškim zrezkom fenomenalno zadovoljna in nenadoma mi reče: »Jaz bi šel jest in domov. Bi šla ti tudi?«
Gej postane za popizdit ljubosumen in reče, da bi šel z nama.
Ragbijist geju položi mojo psičko v naročje, vzame brisačo izpod svoje riti, me prime za roko in mi reče: “Pejt, se greva še na hitro skopat.”
Zrajca me suverenost mladega kljuseta.
Naenkrat ni več “zadeto zmene” v mojih očeh.
Faaaaaking seksi mi je ta odločnost pri fuku.

Ob obali me začne poljubljati od ramena proti vratu in navzgor, dokler me rahko ne ugrizne v ušesno mečico. Mravljince dobim po celem telesu in močno se ga oklenem čez mišičasta pleča. In zagrabim njegovo rit.
Omojbog, a še ta nebesa na Zemlji?!?!?
Porine naju oba v vodo (pizda smrdi tisto morje pri Izoli, amaka meni se takrat čiiiiiiiiist sladko jebe za to…) in začneva grabiti drug po drugem. Skoraj se že nasadim na njega, ko vzkliknem vsa zadihana od strasti: “Fakkkkk, kondom!?!?! Nimava kondoma!!!!”

“Pizda, pa res…sori,” mi reče in me nežno objame…oba še vedno sopeva, napaljena ko bakli na kresno noč.
Objeta se nekako na brzino in na silo pomiriva, ker veva, da naju zgoraj čaka gej.
In ker bo treba po 49-urah brez spanja, z malo vode in hrane in veliiiiiiiko droge v krvi, počasi za volan in do Ljubljane, pač pospravimo čarobne napoje in se napokamo v moj avto.

Kdo bo vozil?
Ragbijist mi reče, da bo on, ker da je »čist kul«, ker je bil itak prej samo tri dni na MDMA-ju (what the fuck?!?!? in meni so to takrat, zadeti ko kanti, ni zdelo alarmantno niti malo…!?!?!?), danes ponoči je pa pod grmom kvazi super dobro spal na dekci.
Kar prepričljiv se mi zdi in zato kar on pelje vse nas do McDonaldsa v Kopru.

Moj gej, zatrapan v tega ragbijista do ušes (pizda, se blesavo vedejo zaljubljeni tipi, še posebej pa geji, ki jim preskoči iskra s strejti!!!), ragbijist zagledan vame, jaz pa – vase.
(In v svojo ljubko psičko, ki je straaaaaaaaaašno vesela tega premika. Pun kurac ma ona placa pod Belvederom. Za cel njen lajf.)

Naročimo si dvojne menije plastičnih hamburgerjev, solat, pomfrijev, sladkarij….v tišini jemo. Niti zmolit ni bilo časa.
Samo napadli smo hrano kot kobilice.
Prijetno zaspani (od droge sicer še zelo v stanju »nervotičnega alarma« v telesu, ker si še ves nahajpan!) se poslovimo.
Gej gre spat domov v Koper, midva pa v Ljubljano.
Ragbijist se javi, da bo naju s psičko on pripeljal varno do Ljubljane.

Vso pot čebljava, ves čas ga preverjam, če je okej, in on nazaj, da ja, vsekakor.
Res naju varno pripelje do doma.
Izstopiva in reče mi, da gre na železniško s taksijem in na vlak do Kranja, kjer živi.
»Neeee, stari, ne seri,« mu rečem, »pojdi z mojim avtom, da si komot, boš že zdržal teh 20 minut po avtocesti do doma, pa se jutri dobiva in se zmeniva glede avta.«
Vztraja, da ne, a se potem vseeno »preda« in se sam odpelje z mojim avtom domov, v Kranj.
…………….
Stuširam se doma, dam prat vse stajlinge z afterja, se ponovno veličastno najem (telo je bilo presušeno od žurov!!), peljem psičko na sprehod in ji dam slastno večerjo, se pripravim, da vzamem uspavalo (brez tega po tolikih poživilih – kolikor je to mogoče normalno – spanje pač ne gre!) in naenkrat – telefonski klic.
Ragbijist.
Pizda, kaj je to?
A je kaj pozabil?!?
Ne, nič njegovega takole na hitro ne najdem pri sebi.

Javim se mu.
In zaslišim kot v polsnu:
»Totalko sem ti naredil na avtocesti. Jaz sem čist okej, avto pa ni več vozen. Oprosti.«

?!?!?!?!?!….?!?!?!?!?
……….

Glasna tišina.
Tema.
Pizda.
Fak.
Dobrdajeonživampkkakonajfotruzdajpovemdasemrazfukalanovavto?!?!?!? Jojsamdasvamidvestamalookej…pizdakjenajnajdemmehankarja?!?!?

Zasovražila sem ga naenkrat v dno duše – kljub tisti erotiki v smrdljivi vodi v Izoli!
Vse mi je šlo skozi glavo v delčku sekunde.
Ves moj dotedanji lajf.
Razvrat, uporništvo, hoja po robu…

Tole je bila kazen božja, me prešine.

Ker Bog vedno najprej šepeta, potem glasno govori, potem zakriči.

Če ga še vedno ne slišiš, naredi – potres.

In meni ga je.

S svojim početjem sem – resda posredno – dobesedno ogrozila tri življenja.

Seveda je vsak dogodek v življenju sinhrona so-kreacija vseh udeleženih, ampak to prelomnico sem vzela kot najresnejše opozorilo za spremembo svojega dotedanjega lajf-stajla.

Tehnikalije z avtom smo uredili – sicer z nekaj zelo zoprnimi zapleti zaradi tega, ker ragbijist sprva ni hotel priznati krivde – in ga tako uspešno pokrpali, da še danes super deluje, sem pa s tistim dnem prenehala s partiji in z drogami.

Priznam sicer, da sem porabila za to, da sem se res dokončno odcepila fizično in psihično (torej tudi brez tistih dejmonoenocentirfugosajenaninobenainsajsožeštirjemeseciodkarsemzadnjič) nadaljnji dve leti, ampak uradno in radikalno, je bil pa to konec moje švajsarije-norije.

Ko se odločim za nekaj (tudi za to, da začnem nov posel ali prekinem z zguncanim ljubimcem), v trenutku naredim hiter, odločen, oster in kirurško natančen rez.

Vedela sem, da bo pot nazaj, v moj ustaljeni, delovni, športni in gestapovsko disciplinirani ritem vsakdana – zafukano težka.

Čutila pa sem, da bom tudi tega »dvatisočaka« (kot vse resnične, ki sem jih prehodila, presmučala ali preplezala v preteklih letih) zmogla, čeprav bo najbrž trajalo….

Razbitine mojega avta so bile dejansko razbitine mojega življenja.

Vse mi je šlo u kurac.

Ampak res – vse.

Počaaaaaaaasi se ti ruši lajf na drogi.

Nekakako “nepazno”, a direkt pred tvojimi očmi in z neko zafukano vztrajnostjo.

V naslednjih mesecih sem morala zapreti firmo, se izseliti iz luksuznega stanovanja v starejšo, miniaturno garsonjero, prodati marsikatero, še do takrat »nujno potrebno« stvar, pogoltniti sram in prositi marsikoga za pomoč, ki mu raje ne bi pokazala svoje nebogljenosti, ampak….jebiga…to je bila cena užitka, te nepozabne norosti, lahkotnosti…Nisem imela normalne pubertete, ker mi je zbolel brat in sta bila starša od škoa popolnoma disfukcionalna. Tako sme se bala kot šestnajstletna deklica za njuno zdravje, da si nisem upala iti skozi normalno puberteto.
Raje sem bila reeeeeees pridna dijakinja in kasneje ultra vestna študentka (vse izpite v roku vsako leto!), že med študijem naredila močno novinarsko kariero, takoj po njej še kariero kot piarovka za slovenski politični vrh…Ob tem pa bila osebno dvakrat skorajda “poročena”.
Resno, odgovorno in zavzeto dekle med 16-im in 25-im letom sem bila. Kakšne droge, kakšna Ambasada- a ste nori?!?! Jaz sem ostala staršem edino upanje, valjda jim ne bom še tega odvzela, če je bilo že bratovo boleznijo treba pokopati vse njune ambicije in želje glede njega…

Tako da sem si vzela čas za pozno puberteto, nekako med 33. in 38. letom. In tega divjega, party-obdobja, ko hodiš po robu, preizkušaš meje sebe in živce staršev, vse to je nujno, da funkcionalno odrasteš v normalno osebo.

Zato mi teh zblaznelih, čudovitih, radostnih, ravzratnih let – kljub tej težki, zaključni lekciji – ne bo NIKOLI, niti zasekundo žal.

Ampak niti za sekundo.

Ker kadar se morajo zgoditi velike spremembe, se lahko izključno tako, da se račefuka do plafona celotna platforma tvojga lajfa, ker se samo tako lahko na sveži podlagi zgradijo novi, veliko čvrstejši temelji.

In so tudi se.

Hvala Jezusu in mogočni skandinavski Valkiri v meni za to transformacijo mojega življenja.

Ker je novo življenje, ki ga živim danes, po 40-em – predvsem glede prav zavidljivega spokoja in zadovoljstva s samo seboj! – tako neskončno čudovito.
Vem, da zveni prav jebeno pocukrano, ampak – oddahnila sem si.

SACRIFICE A FEW YEARS OF PARTYING FOR THE DECADES OF FREEDOM AND INNER PEACE.

IT’S WORTH IT.

Amen.

1 Comment

Post A Comment