Kraljica kamikaz je strahu pokazala fakiča

Par reeeeeees divjih let sem preplesala (večinoma fajn preheftana od alkohola in čarobnih praškov vseh vrst, kar je še intenziviralo moje doživljanje vsega lepega!) na gej-partijih, z najčudovitejšimi moškimi tega sveta!!! Brazilci, Japonci, afroameričani, Italijani, Norvežani…. Jezusmarija, takšnega koncentrata moške lepote na kupu svet še ni videl! Na žurih v okviru najbolj znane konference transvestitov na svetu RuPaul’sDragCon, ki jo prireja svetovno znana drag queen in gej-ikona, RuPaul (http://www.rupaul.com/dragcon/) ali pa v Barceloni, na enem največjih gej-kuplerajev na svetu, Circuit Festivalu (https://circuitfestival.net/barcelona/)…..Dio mioooooooooooo, s kakšnimi lepotci sem se drenjala v halah, v centru LA-ja in v bazenih, tam pod vročim španskim soncem! Moj kromosom X, osamljen v tisti zdrizasti, barcelonski prajuhi mišičastih nog, je po mojem v njej pobil še zadnji preostanek prokariontov, ki naj bi se v njej razvili (če naj verjamemo heterotrofni hipotezi o nastanku organizmov na Zemlji?!?) – postrelil je še vse tiste ubožčke, ki niso že itak pocrkali od vse tiste razredčene in postane sperme v bazenu…V nizki, topli, klorirani, tirkizni vodici sem bila obdana – ob udarnih basih iz zvočnikov vse naokoli – s taaaaaaaaakimi tipi, kot jih vidiš samo v Dieslovih reklamah in na catwalk-ih Calvin Klein Man’s Underwear. Jezusmarija, kok enega seksapila (in velikokrat še pameti in razgledanosti in senzibilnosti in možatosti in duhovitosti) na kupu!!

Nepozabno.

To je bil zame čisti blagoslov zato, ker sem estet in so mi izklesana in negovana telesa noroooooo všeč in ker v bistvu globoko spoštujem tudi vso, vanj vloženo skrb, trud in ljubezen (pa četudi je to včasih že obsedena težnja po popolnosti tega templja naše duše – no, vsaj zase lahko to trdim…!).

Prav zato, ker smo si bili z geji “intimno neuporabni” – tako jaz kot oni pač ljubimo moške (ampak, klinc, seksualno goltanje drug drugega tudi nenasitni Jožici, ni vedno v prvem planu!), sem lahko kot ženska začutila edinstveno kombinacijo dveh filingov: biti prvič v življenju med moškimi na nek način “seksualno prezrta” (čeprav bi marsikateri od gejev, če bi mene takšno “skakanje v zelje” rajcalo in bi si želela izkusiti seks s katerim od njih, na tak odklon od svojega običajnega fukcljanja, precej hitro pristal…!), a obenem tudi malikovana kot ženska! Kot bitje, kot duša, kot pojava, kot celota. Uživaš med fukiššššš tipi, ki te na nek način rajcajo (in tudi ti njih!), a te hkrati seksualno ne “ogrožajo” – nebesa na Zemlji! Čeprav se tudi med geji najdejo hude, prav karakterno iznakažene pokveke, pa lahko rečem, da je še vedno povprečen homoseksualec glede nivoja zavesti, svoje značajske “večpastnosti” ali širine duha, nekaj svetlobnih let pred klasičnim heteroseksualnim moškim. Če ne drugega, že samo zato, ker si je kot gej dovolil že zgodaj v sebi začutiti, razvijati in izražati tudi ženski princip, kar ga kot dedca dela obenem še subtilnega. Prav rahločutnost je pa žal lastnost, ki jo pri fantkih starši že zgodaj zatrejo “v imenu razvijanja prave moškosti”, kar je vrhunski kretenizem!! (Strejti, lupčki moji, ne zamerite mi prosim – še vedno ste vi moja absoultna in edina seksualna prefernca, nč bat!, samo mnogo težje med vami najdem resnične perle!)

Kakorkoli – na teh gej-partijih sem doživela tisto, kar bi zdravstveno priporočila vsaki ženski na tem planetu (prav tako kot tudi to, da vsaj enkrat v življenju doživi vsaka od vas vsaj en reeeeeeeees dober fuk s kakšnim huuuuudim črncem ali pa seks z dvema (ali več) moškimi naenkrat!) – to je osvežitev same sebe s tem, da stopiš iz svojega udobnega območja “varnega in poznanega”! (Ki sploh ni tako zelo udobno, kot se nam zdi, ampak o tem kdaj drugič…)

Drage moje dame, takšne, občasne šolske ekskurzije v neznano, so balzam za oči in dušo!

Jaz grem zato tudi nekajkrat letno na gnostično mašo, kjer med čudovitim obredom v templju sedi na oltarju živa, a popolnoma gola ženska. Kot poosebitev matere Narave, ki se ji daruje molitev. Vsakič znova je takšno okultno doživetje v okviru gnostične cerkve (ki je sicer neke vrste antipod klasični, ortodoksni cerkvi), super “šok terapija” – ta nenavaden, magijski in zelo estetski obred te notranje poživi in na koncu neverjetno pomiri.

No, ni vam treba, da greste plesat v čobodro z lepimi pedruljicami na drugo celino ali gledat v cerkev pet dek joškic na oltarju, če vam to ne paše.

Ni se vam treba sakramensko požgat z lepim črncem, če to ni vaša spolna fantazija, niti ni treba, da se vam sname tako radikalno, kot se je vaši Joži v njenih najbolj norih letih, da pogoltnete bombico metilona, se usedete v avto z dvema gejema in vas čarobni prašek pomotoma trešči na polnooooooo, še preden pridete do parkirišča pred klubom (ej, sam Jezus me je varno takrat pripeljal na cilj!), nakar tam – od popolne nablojenosti – še pozabite prižgane luči “*”*”*@@, tako da zjutraj, ko želite še na after party, z grozo ugotovite, da vam je crknil akumulator…neeeeeeeeeeee, nič od naštetega, res odčefukanega, ni nujno tudi za vas, da se navznoter osvežite!

Dovolj bo že, če kravca samo malo pokuka izza plota svojga pašnika.

Lahko je to samo obisk druge tržnice kot običajno vsako soboto, nova pot iz službe domov ali pa nakup nogavic v trgovini na drugi strani ceste in ne v tisti, kjer ste bile sicer navajene to početi že pretekih devet(indvajset) let, me razumete?!

Samo za mentalno in čustveno osvežitev vas gre, lubice moje. (No, in tudi lupčki moji.)

Za začasen premik iz vsega, vam poznanega.

Sebi boste tako v trenutku bolj seksi in nenazadnje – tudi vašemu moškemu.

Za prebijanje zvočnega zidu znotraj sebe gre.

Vsaka “mini norost”, sleherni, še tako majhen skok v neznano, vas pomladi in poživi. Ker…pa se ja ne boste že zdaj, v cvetu vašga lajfa, čustveno upokojile v tej vaši, “neznosno spravljivi močvari” s – sicer morda vsega spoštovanja vrednim – možem ali partnerjem, ki mu pa po 17-ih letih zakona že tok vamp čez curaklja visi, da si ga niti sam več ne more pogledati?!? Pa ne, nooooo….!!

Dajte si no priznat, da ste se z leti same ovile v bodečo žico in da si jo lahko zato tudi same snamete in se s tem losate primeža emocionalnega koncentracijskega taborišča vaše dvojine, kamor ste se spet pustile stlačiti – po lastni volji. (Ampak odpustite si še to sekundo – vsekakor ste to naredile takrat v dobri veri, da bo zgledno zakonsko ali partnersko življenje neusahljiv vir vaše notranje sreče.)

Bo klinac.

Če ne boš sam skrbel zato, da si “poživljen od znotraj”, ti gre lajf mimo v stilu:

1. rojstvo

2. what the fuck?!?

3. smrt.

Tega pa nihče od nas ne želi, knede?!?

Ampak zato da bi užival življenje, se moraš nehati bati smrti.

In vsak naš “izlet v neznano” je simbolično izzivanje našega (predčasnega) konca.

Ampak samo, če si dovolimo te provokacije Boga, zares polno zaživimo ta leta, ki so nam dana v tej dimenziji.

In ne gre to nič “s figo v žepu” in z neko dodatno varovalko v omarici – lajf je hudičevo pravičen in Bog ima neizprosno oster filter ; samo če res fukneš jajca na tnalo, si bogato nagrajen.

In zato dejansko gre! Uživati darove življenja na poooooolnoooo, ker….česa se želite spominjati ob svoji zadnji uri?

Jaz si definitivno želim – poleg občutka lepih odnosov z meni pomembnimi ljudmi – biti sposobna reci sebi:

“Kraljica kamikaz si bila. Dovoljevala si si vse “nemogoče” in dihala lajf s polnimi pljuči – do zadnjega! Hvala meni, zdaj lahko spravljena s seboj odtranscendiram naprej.”

In zato mi je tooooooooooook dragoceno, ker mi je včeraj zvečer eden od bralcev mojega bloga napisal:

” …bi reku, da je meja zate neki, kar poiščeš zato, da lahko svetu pokažeš fakiča, ko se vržeš čez njo.”

Car.

Joj, kako cenim takšne pronicljive izjave, ki se stkejo v glavah ljudi, ki se poglobijo v moje pisanje! Zame je kr še enkrat noulet, ko mi nekdo o meni še kaj takega pove, česar v vseh teh letih samoizpraševanj in analitičnih cefranj sebe sama še nisem odkrila!

Tip je v nulo zadel.

Dodala bi edino to, da iščem in presegam lastne meje v prvi vrsti zato, da sami sebi “fakiča pokažem” (to, da ga še drugim s tem, je le neizogibna posledica prvega).

Rada odjebem sebe iz pretirane varnosti, da se zbudim s tem, ko si nabijem adrenalin v žile in da si ves čas dokazujem, da lahko v času, ko sem še v tej dimenziji, pokukam kdaj pa kdaj tudi onkraj nje.

Ker…saj veste, kaj vedno trobenta vaša Joži:

VSE, KAR STE SI KADARKOLI ŽELELI, VAS ČAKA NA DRUGI STRANI STRAHU.

(Grem zdajle nekomu izpovedat svoja čustva…uuuuuu, faaaaaaak, kok me je strrrrrrrrrrrraaaaaah, ampak nč…bom kr spet sami sebi fakiča pokazala!!!)

Ellen von Unwerth Photography.

2 komentarja
  • Tadeja
    Posted at 09:21h, 20 januarja Odgovori

    Tvoj blog sem si dala med priljubljene in ga vsak dan prečekiram. Zares sem vesela, da odstiraš tančice s svojega življenja in me tako redno opominjaš kje in zakaj sem morebiti sama zastala v njem. Ker na določenih punktih definitivno sem in nimam dovolj jajčnikov, da se speljem dalje. Na nekaterih drugih sem pa istočasno zelo pogumna in ta dvojnost me bega. Občudujem te in sem hvaležna za tvojo absolutnost v podiranju tabujev.

  • Jožica Srbež
    Posted at 10:18h, 20 januarja Odgovori

    Najlepša hvala, draga Tadeja in me res veseli, da s tem, ko “podarjam” svojo bolečino (in užitke!), tudi pomagam komu od vas. Treba je sebe vzeti – ne kot relikvijo,, postavljeno v vitrini Muzeja novejše zgodovine, ampak kot “skupek atomov v nenehnem procesu izboljševanja”, potem je pa za odtenek lažje turbulence lajfa pohendlat. Ker s tako samopercepcijo začneš uživati že na poti do cilja. Srečno in….sva na vezi!

Post A Comment