Kako sem čefurja za Veliko noč umorila s kondomom

Vsaka normalna ženska ima v življenju vsaj enega »Čefurja« – usodnega, ponavadi vsaj rahlo deviantnega moškega, s katerim si zaradi njegove karizmatičnosti in problematičnosti pričara tistih nekaj drobcenih, vznesenih trenutkov radosti in strasti v zameno za tovornjake sranja – emocionalnega masakra. (Ampak je že tako prav: dogovor duš pač in čiščenje karme.)

No, ker jaz, Jožica, nisem povsem normalna ženska, sem imela »Čefurjev« približno sedem ali osem – eden izmed njih je recimo imel »čefurski status« socialnega depriviranca v Ameriki – to je bil ultra fukiš črnec iz Namibije, ki sem ga spoznala v New Yorku. Ampak o tem ameriškem »čefurju«, najbrž edinem črncu v človeški zgodovini, ki je (seksualno) zasužnjil belko, sem vam že vsaj 23-krat kokodajsala: https://slavetomyself.com/once-you-go-black-you-never-go-back.

Nasplošno velja, da je Čefur – še posebej, če je tak kot tale, ki je se je valjal v kešu (in ta mu je dajal lažni občutek, da je vse dovoljeno in predvsem – da si lahko kupi z njim tudi seksualno pokornost ženske!) in ki je obenem vešč patološke kurbarije, navajen večino časa pomakati svoj penis v ženske nezaščiten.  Ker….kaj boš dajal kranjsko klobaso v plastično vrečko, preden jo pomočiš v zenf, če ima boljši okus brez navlečenga pvc-ja?!?

(Vsem svetim  in redkim izjemam na področju njihove interne politike “namakalnega sistema” se ob tem globoko opravičujem.)

Tale moja slovenska verzija Čefurja je združevala balkanski ego, zmešan z nekaj huuuuuudimi osebnimi frustracijami in strahovi (ki so izvirali – kakopak, kot pri vseh nas! – iz emocionalnega masakra v primarni družini) in z veliiiiiiiiko nadutosti in pohlepa (s katerima se je nabildal na svoji, sicer občudovanja vredni poslovni poti), kar je bila ubijalska kombinacija za njegove (avto)destruktivne pizdarije vseh vrst.

Ker sem ga na začetku najinega ljubimkanja razvadila in dopuščala v svoji slepi zatrapanosti nezaščiten seks, se je tudi na lansko Veliko noč, ko sva se po nekaj letih “on-off-zveze” (kar je bilo seveda vse bolj pogubno in utesnjujoče, ker ni  jebeno vodilo nikamor več, razen v lokalno kanalizacijo!), ves zrajcan namenil prodreti vame.

 Fotka: Ellen von Unwerth

 

Aja, še to, preden preidem k temu “vbodljaju” –  je pa zanimivo, da sem tega tipa, kljub temu, da je bil totaaaaaalna “smicalica”, faking pusi in prav klišejski, notorični lažnivec, večkrat barbarsko nevljuden in aroganten,  imela na nek način rada še doooooooolgo po tem, ko me je najstniška zatreskanost vanj minila. Jebiga, me, Marsovke, ki smo se pomotoma reinkarnirale v tem življenju na planetu Zemlja, smo hvaležne, ko biiiip-biiiiip-biiip, s svojimi senzorji zaznamo še enega Marsovca z nam kompatibilnim majdn-setom. In tale moj Čefur ga je definitvno imel.  Štekala in navdihovala sva se pa za znorrrrrt!

Zato mi je sčasoma postal kot nek (psevdoincestuozni )”brat”, dušni prijatelj. Odpustila sem sebi in njemu vsa sranja preteklih let in zajadrala počasi v neko spravljivejšo fazo odnosa, ki pa je bila dejansko že simbolični pogreb. Predvsem pogreb mojih strasti do njega, kot sem spoznala kasneje. (O njegovih emocijah, ki jih je itak zaradi strahu pred morebitno prizadetostjo vsa leta kronično poskušal kolikor je le mogoče skrivati, težko sodim. Pa tudi smisla ne bi imelo več.) No, bilo je lepo, dokler je trajalo.

Ampak, ko sem si postala ob njemu všeč zaradi svoje skuliranosti in flegmatizma (pred tem sem bila namreč – vsaj za moje pojme – totaaaaaalno prenapeta in “zaskrbljena” ob njem,  ker sem mu želela ugajati, kar je kardinalna napaka, ker s tem pri človeku dosežeš ravno nasproten učinek!), je bil izpit narejen z deset.

In fak – kaj češ potem hoditi še enkrat nazaj v učilnico in pred tablo?!?

Ampak spoznanje o definitivnem koncu med dvema pride izključno s finalno klofuto. Nčnaizipavljudnopanafajn – sam batine palijo! Edino bolečina te “zbudi”, da narediš preobrat! Zato se mi je morala zgoditi še ena, sprva čisto prijetna noč najinih navdihujočih debat, pa vmes dimček ali dva jointa, z ljubkim, “dekca momentom” tam, pred odprtimi vrati terase (ker mi dim strašno smrdi, sva našla s tem nek kompromis, da on vendarle lahko puši ko fuknjen, jaz pa ob tem ravno ne padem v nezavest), potem sva spet zlezla na kavč, pa se tam še mal božala, pa spet debatirala, pa se spet mal rajcala…fajn, zlo lepo.

Noč bi bila “upokojensko normalna”, še tisoč in prva v nizu najinih “Lessie se vrača: 287. del” in jaz bi se spet navsezgodaj iztrgala iz njegovega objema in odhitela domov, peljat lulat mojo psičko, če…se ne bi tokrat zgodilo nekaj drugega.

Bila sva že prepletena, objeta, zrajcana, oba na pol gola, ko mi je naenkrat zašepetal v uho: “Jaz bi šel mal vate…”.

V tistem deliriju strasti sem se komajda, mukoma in zadnji trenutek – streznila.

Ustavila sem ga, segla z roko do svojega zlatega, usnjenega nahrbtnička, povlekla ven identično zlato denarnico Victoria’s Secret, iz nje vzela črn kondom in bel, prepognjen listek in mu nato – kot zverzirani seksualni gestapo – nežno zašepetala nazaj v uho: »Muci, z veseljem te sprejmem v sebe, ampak samo s kondomom. Brez kondoma greš pa vame lahko takoj, ko mi prineseš takšnole potrdilo iz infekcijske klinike, da nimaš spolnih bolezni.«

Pogledal je zaprepadlo najprej mene, potem kondom in potem še bel listek s potrdilom o mojem zdravju.
O pregledu na infekcijski kliniki ni bilo seveda niti za sanjat – ej, prej bi se Kitajcem pokonc postavle oči, kot da bi šel Čefur – in to še na željo ženske! – k zdravniku.

A sem mu vseeno, kot pridna šolarka v mrežastih štrumpanteljnih, odžlobudrala tudi uradne ure laboratorija in mu zagotovila anonimnost testiranja.  (Škodit ne more, če vsaj sliši.)

V kondom je pa – tisti trenutek,  po sili razmer pač! – nekako moral privoliti.

A je njegov kurcoškripec v trenutku, ko je začutil okrog sebe zoprni, plastični ovoj (njegov ego pa s tem na nezavedni ravni svoj “poraz”, ker se je najbrž prvič v življenju moral podrediti volji ženske!), zaškrtal od zarjavelosti in – nenadoma prenehal delovati.

Orodje neuporabno.

Konc. Fertik. Schluss. The end.

Tisto noč je Kristus umrl.

Tudi Čefur je umrl.

Ubila sem ga s kondomom.

Vendar za razliko od Kristusa, ki je naslednji dan od mrtvih vstal, najina lepa, a na koncu že tako grdo pogubna ljubezen, ni več nikoli.

Hvaljenjezus!

Čeprav bo del mojega srca vedno rezerviran zanj v smislu naklonjenosti in prijateljstva, pa imam po tej noči – vsaj za to življenje – te verzije Čefurja, nepreklicno: dovolj.

Amen.

No Comments

Post A Comment