…ej, a tvojga tipa bivša še kej grize?

Svetamarija, spet rušim lastne rekorde glede tega, koga navlečem nase! Nekoč sem vezane in poročene (s to vrsto smrtnonosnih trikotnikov sem očitno karmično opravila ali pa so me začeli ti tipi zgolj na smrt dolgočasiti s svojim nihanjem od udvorljivosti do hinavskega zanikanja ljubice, saj ne vem…), zdaj imam pa očitno fazo  – ločencev!  Kar je sicer mnogo perspektivneje, fašeš pa s tem čustvenega pofrdirbančka s prikolico duševnih ruševin.

Kar 18 takih primerkov sem spoznala v preteklih 59-ih dneh!! Veeem, jebiga, ta leta so…Večina moških mojih let (ali pa pet do deset let starejših) je otroke spravilo do študija ali do kruha, kar je obenem bila tudi priložnost, da so se začeli končno, mnogi od njih žal šele prvič u lajfu (!!!), ukvarjati s seboj in so si v okviru tega procesa notranje revizije “dovolili” začutiti med drugim tudi katastrofo odnosa, v katerem so bili – bolj ali manj prijetno, vsekakor pa varno –  pospravljeni toliko let.

In po ločitvi so, kot zbezljane zveri, ki so pobegnile iz kletk  v živalskem vrtu, vsi zblojeni, ker takole, na stara leta, ne vedo več, kako upravljati s svojim “daljincem” zdaj, ko je njihov kurac spet (uradno) na prostosti. Ne vedo, kaj je “dovoljeno” in kaj ni. Kaj je “primerno” in kaj ni. Najstniško esperimentiranje pri spolnosti stare ločence sicer rajca, a se obenem kmalu začnejo zavedati, da jih takšno pubertetniško obnašanje, s kravato in z globokimi gubami na čelu, dela groteskne.  Pretirana poligamija šarmantnega dedca  v zrelih letih diskreditira do globokega posmeha, čeprav je to njemu samemu morda videti najprej kot zeloooooo dobrodošel ego-trip in maščevalni moment v stilu: “Evo ti, bivša, ti si mi vse vzela, jaz bom pa vse pofukal!”. 

Zato so mi ti zmenki z ločenci začeli smrdeti po duhamornosti. Ker mi je skoraj lažje gledati nekega mlajšega fanta, ki se sicer še malo lovi v lajfu glede žensk in glede sebe, kot pa te stare prdce, ki poklapani po vseh teh ločitvenih masakrih nenadoma ne vedo več, kdo sploh so in kaj si dejansko v življenju želijo. In to teisti frajerji, ki so se ženi za hrbtom navdušeno kurbali večinoma kar ves čas zakona. In večinoma jim to, da si zdaj, po ločitvi, tudi “legalno” lahko privoščijo kurbe, maserke, najstnice, fante, transvestite, ladyboye, transgenderje, cross-dresserje, črne, rumene, rdeče, zelene, poročene…in sploh vsekarlezeingre, dolgoročno ne dene prav dobro na notranje ravnovesje in na samopodobo.

In – strašno ironično! – pride ponavadi tudi do paradoksa, da začnejo ti, zdaj, že pošteno spokorjeni, navznoter zlomljeni, ločeni kurbirji, prav patetično pogrešati “toplo in varno gnezdo”, iz katerega so prej desetletje ali dve, na vso silo, enkrat bolj drugič manj spretno prikrito – bežali!!!?!?

Ker valjda, da je še tako oportunistični babi, ki obožuje razkošje – seveda poleg plačanih računov za vzdrževanje pristajalne steze za zasebno letalo, vrtcev in šolnin… – enkrat tako dopizdilo njegovo obnašanje, da je samo še najela odvetnika, popokala otroke in za vedno odšla. Vsem bajtam, krznenim plaščem, krokodiljim torbicam in frčoplanom navkljub.

Ampak mene one ta trenutek ne interesirajo.

Joži zanima njena lastna sreča in izpolnjenost.

Enega in drugega pa čutim po teh zmenkih z (ne)srečnimi ločenci žal vse manj.

Pa želim priložnost dati njemu in sebi, ampak…uklinac, če ne gre, ne gre.

Če ščiješ proti vetru, si samo moker in smrdljiv.

Nima smisla.

Včeraj sem recimo klepetala na kosilu s sicer zelo simpatičnim gospodom, ampak…upizdumater, še enajst let po ločitvi, ko mu je žena pobrala tako zelo dobesedno vse, da je na koncu v samih gatah in na dežju, obstal tamle, ob koseškem bajerju, ima še vedno njeno fotko v telefonu in pogled poscanega kužka-postružka, ko spregovori o njej. Pa, a ti misliš, da boš s tem vajbom kakšno zdravo žensko nase navlekel??!?

Nikoli.

Pa tudi s pretirano udvorljivo držo je ne boš! Tako kot tipi zavohate ženske s prosečo čustveno ali seksualno pozicijo, ki kar kliče po tem, da se jo pomendra, tudi ženske hitro zavohamo pretirano klečeplazniško seksualno držo pri dedcu. Nič kaj erotično, lupčki moji. Pravzaprav je to prav toliko odbijajoč ekstrem, kot je kurbarija.

En drugi kaliber mi je pa teden dni nazaj, med zajtrkom v čudoviti kavarni v centru Dunaja, sladostrastno razlagal, kako bi nekdanjo soprogo  najraje utopil v kopalni kadi. Muci, pa a ti res misliš, da mene to tvoje raztrgano drobovje zanima?!! Manj kot v formaldehidu shranjeni ostanki prebavil Ramzesa III. po končanem mumificiranju. Utapljaj ti kogarkoli hočeš, samo mene ne v tvojem dreku.

Tretji spet je pa z bivšo še desetletje po ločitvi v takooooooo zeloooo “prijateljskem” odnosu, da si še vedno radostno mačke in otroke iz svojih novih zakonov čuvata v opravičilo za nadaljevanje druženja  (o tem emocionalnem debličku sem vam enkrat že pripovedovala: https://slavetomyself.com/upehana-esmeralda-je-spregledala/).  WTF?!?!…a si mogoče malo prehitro vložil ločitvene papirje?!?

Želim reči samo to, da žal nobena od naštetih “notranjih pozicij” moškega ni za nas, drage samske dame, kaj posebej obetavna. Niti za intimno prijateljevanje, kaj šele za kaj več!

Zato vam Joži  z gotovostjo – in na podlagi sramotno in strahotno velikanskega statističnega vzorca! – lahko svetuje: ločenec je zate kot za partnerja za silo “uporaben” (=čustveno ne več akutno pohabljen in zato sposoben ZARES čutiti in slišati tebe, kot novo partnerko ob sebi!) šele NAJMANJ 3 ali 4 leta po uradni ločitvi. (Kar je več, še toliko bolje.) In naj te ne zavede, če ima slučajno “na papirjih” vse urejeno. Boljš sicer kot nič, ampak dokler nima poštimanih vsaj 80 odstotkov te čustvene kanalizacije tudi v svoji glavi in srcu v smislu odpuščanja in miru, kar zadeva bivšo partnerko, samo v Usain Bolt-šprrrrrrrrrrriiiiiiintu bejžžžžžž stran od njega in od nove katastrofe! Samo čustveno te bo sesal kot pijavka, dal pa še nekaj nadaljnih let (!!!) praktično nič kakovostnega od vsega spektra čustev. Ker še samemu sebi tako izčrpan ne more podariti nič lepega.

Da je ločenec vsaj za silo pripravljen na kakovostnejšo, novo čustveno kombinacijo, mora biti v svojem samskem življenju z občasnimi ljubicami že dodobra uigran. Ali pa vsaj za silo “srečen” v svoji samskosti. (Kolikor je sploh ta “samska radost” za tipe, ki jih grabi panika že, ko so prvo nedeljo zvečer po ločitvi sami in ko prvič po 20. letih za Božič ne vedo, komu bi težili za zaendrek nadevanega purana, ker soproge ni več, sploh mogoče…)

Bila sem kot mlada študentka, “tarča” enega takega ločenca mojih sedanjih let, malo več kot 40 jih je imel. Seveda že ptiči žvrgolijo, da po vsakem čustvenem brodolomu nastopi najprej “nora zaljubljenost”, ker je to pač naravni mehanizem obstanka – crknili bi, če se ta preobrat v duši na brzino in silovito ne bi zgodil. Tu smo vsi na istem, da ne bo pomote. Joži hudo dobro pozna lajf, sebe in moške, iz vseh aspektov…Vsi  smo mejčkn revčki po velikih polomijah in se ozdravimo z noroooooo zatrapanostjo takoj za tem. Vsi. Ker tako to gre. Drugače bi vsi pristali na zaprtem oddelku v Psihiatrični bolnišnici Polje.

Ampak, jezusmarija, tale moj podjetnik je bil pa…ekstremen primer tega. Kar huuuud manijak! No, ali pa entuzijast?  Zagledal me je, ko sem se sončila na premcu neke čarterske barke v marini v Palmežani. Sfukana od prejšnje zveze sem šla s frendi v Dalmacijo, da si z morjem in soncem nekako zaližem rane. On pa svoje, ker se je ravnokar ločil. In ko me je zagledal, si me ni upal ogovoriti, ampak je šel – s kupom laži, seveda, ker osebnih podatkov ni bilo niti dvajset let nazaj prav enostavno zbezati od uradnih oseb! – izprosit crew-listo naše jadrnice v upravo marine, da je izvedel moje ime. (To mi je povedal kasneje, ko sva bila že nekaj časa sparjena.) Ker je najprej mislil, da sem Norvežanka, je doživel precejšnje olajšanje, ko je zbrskal, da sem iz Ljubljane. Ajejjjjjjj, norci, ti sveži ločenci! Nisem bila kaj preveč zaljubljena v njega – kot dvajsetletni muli se mi je ta, “zmešani in zatrapani starec pri 40-ih”, zdel bolj kot neka zanimiva pustolovščina, ne pa kot doživljenjska naveza, na kar je tiho stavil on. V tem odnosu je bila mlada Joži bolj “z eno nogo”, če me razumete….ampak vseeno sem že takrat zaznala, kako je tip čustveno sfukan od ločitve. In kako zelooooooo bi trpela, če bi stavila na ta odnos in se na polno vrgla vanj!  Ker je bil model razdražen in upehan od zakonske polomije do plafona.

Zato vsem gospodom, ki srečujejo zmedenega dečka v sebi, ki si želi po ločitvi na novo postaviti čustveno in seksualno infrastrukturo (iz katere bo itak najverjetneje, tudi pri 71-ih, spet pobegnil, če ne bo že na berglah!), od srca svetujem: ljubi moji ločenci, namesto na kurbe / v svinger klub / na treking v Himalajo / po drogo ali alkohol, raje na polletni niz seans k postločitvenemu terapevtu!

Jebiga, ne bo imel najbrž mrežastih štrumpanteljnov, blond čopka in – poleg strokovnega znanja iz psihoanalize – še bogastva osebnih izkušenj iz prve roke, kar vse poseduje vaša dušebrižniška Joži, bo pa to zagotovo bolje kot nič.

Ker  vsem tem, osivelim ali plešastim pubertetnikom, je skupno to, da brez strokovne pomoči po ločitvi pravzaprav niso nikjer.

Ne pri bivši.

Ne pri ljubici.

Ne pri tebi.

Še najmanj so pa – pri sebi.

Zato podarjam vsem damam, ki si te kaotične primerke, tako kot vaša Joži v preteklih dveh mesecih, navlečete nase, za konec tale citat iz Fuckology Thoughts, ki jih naravnost obožujem, ker ne poznajo leporočenja, ampak vedno brutalno treščijo v bistvo:

Stay away from all:

half ass things,

half ass stories,

half ass efforts,

half ass love

and half ass people being half ass there. 

 

Ellen von Unwerth Photography.

No Comments

Post A Comment