17 Avg 💛 When life is rough, pray. When life is great, pray. 💛 

Kot se za Veliki šmaren spodobi, sem dala danes to, nikoli povsem pomirjeno razvratnico v sebi, spokorjeno takole v kot klečat (pa za vsak slučaj sem si kar tri gate gor navlekla, da bo ziher!), ker…ma, se mi počasi vse manj ljubi hoditi po robu v smislu party-norosti, ker sem se je naužila do obisti. Ampak vredno je žrtvovati nekaj let zabave za doživljenjski notranji spokoj (in vam toplo priporočam, da si to nanudite, če imate možnost in če si seveda želite!). 🧚‍♀️

Smo ga pa na Marijino vnebovzetje z mojimi fanti (»Balkonarji« love you forever💜, nebeško lepe izkušnje smo si poklonili!) tok na hard sral na ta vroč avgustovski dan več let zapored, da sem ponavadi prikorakala na dvanajst centimetrskih petah, enkrat proti jutru, ko smo se že naplesali, mednje v štrumpanteljnih in Agent Provocateur štrikih s svarovski kristali čez celo telo, z zimprovizirano repliko črnega pokrivala karmeličank na glavi in z velikaaaaanskim lesenim križem in bakrenim Kristusom, obešenim okoli vratu, ki sem ga prav za to priložnost kupila v cerkveni trgovini »Zvon«. 🙏

Marsikdo od vas si bo to razlagal kot bogoskrunstvo, jaz pa dejansko Gospoda tudi na ta način slavim! (In nenazadnje – je nek čiiiist poseben rajc v kombinaciji krščanske ikonografije in pohujšljive erotike, kar priznajte! )

Nisem iz klasične, verne družine; starši so nama z bratom prepustili odločitev glede tega in jaz sem se dala – iz potrebe po zaščiti, ker sem imela takrat res težko obdobje – krstit pri Kristusovih 33-ih! Prav veličastno poroko z Bogom sem si pričarala v Viški cerkvi; hvala patru Marjanu Čudnu in tebi, dragi Boris Cavazza 💕, kot mojemu birmanskemu botru, za to mogočno iniciacijo!! In priznam tudi, da sem najbolj mistične izkušnje doživela, ko sem obiskala najimpozantnejše cerkve, katedrale in svetišča po svetu, pri čemer pa nisem tip človeka, ki bi redno hodil na nedeljsko mašo, polnočnice pa tudi več ne dočakam, ker že veliko prej z Ullo sladko zadremljem pod Božjim drevcem.🎄🎁

Čeprav je v skupinski molitvi enormna moč, jaz pri nečem tako svetem potrebujem intimo. Zato sta zame vsakdanja molitev in občutek bližine Jezusa – ali kakorkoli že tej entiteti ali supersili rečete – moji tolažilni in ohrabrujoči stalnici! Od sprejetja svetih treh zakramentov dalje tudi mnooogo lažje in spretneje pohendlam vse zajebane intervale. Najsibo to zgolj avtosugestija ali dejanski blagodejni učinek nekoga nad nami, sploh ni več važno, samo da deluje! (In to vse nima veze z religijo kot takšno ali cerkvijo kot institucijo, ki je v marsičem NE odobravam, da ne bo kakšne pomote!! ⚠️)

In skozi trpke izkušnje, ki sem si jih – večinoma nezavedno – skreirala s svojim, na momente preveč kričavim egom, vam lahko z gotovostjo rečem še to; za znosno, če ne že skorajda s permanentno Ljubeznijo obarvano življenje, je dobro imeti:

(prvič) tako lepe odnose z večino svojih ljudi, da vsakogar lahko kadarkoli pokličeš – kuhanje zamer je toksično za telo! in (drugič) da ves čas čutiš Boga.🍀

Tako se ne razpaseš, ampak si nenehno ravno prav ponižen. No, kljub tejle svoji »mentalni in čustveni deviškosti na stara leta«, Marija v meni še ni opravila vsega na Zemlji, da bi bila njena duša in telo lahko nocoj v nebo vzeta 😉 , je pa današnji dan zame poln simbolične preložitve vseh človeških bremen tja gor, na Božja pleča. 💙

Naj bo tako olajšujoč tudi za vas! 🤗